migetalkarji (Ciliata), deblo praživali; visoko organizirani enoceličarji; celica je pokrita z odebeljeno in elastično ektoplazmo (pelikula). Organeli: plazmatski izrastki (migetalke, cilije) rabijo za premikanje in ustvarjanje vodnega toka; ta prinaša hrano pritrjenim živalim; hrana prihaja skozi celična usta (citostom), prebavi se v prebavnih vakuolah v notranjosti celice; neprebavljive snovi se ponovno izločijo skozi celična usta ali odprtine, imenovane citopige; vakuole so občutljive za koncentracijo snovi. Imajo dvoje jeder: veliko vegetativno jedro (makronukleus) in eno ali več manjših generativnih jeder (mikronukleus). Spolno razmnoževanje je konjugacija: dva osebka se zbližata z ustnima odprtinama; v vsakem od njiju se malo jedro deli dvakrat. Tri od tako nastalih jeder propadejo, iz četrtega pa nastaneta stacionarno in potujoče jedro, to pa si živali izmenjata, v njunih celicah se spojita s stacionarnim jedrom; veliko jedro razpade in se ponovno oblikuje iz spojenih jeder. Nespolno razmnoževanje poteka s prečno delitvijo ali brstenjem. – Dve podskupini: 1. pravi migetalkarji (Euciliata) imajo migetalke, npr. paramecij, trobljica, zvončnica; pomembne so vrste, ki živijo v vampu prežvekovalcev; sodelujejo pri prebavi celuloze, odmrle pa povečujejo količino beljakovin; 2. suktoriji, odrasle živali nimajo migetalk.
Dostopnost