vestfalski mir, mir, s katerim se je končala tridesetletna vojna; sklenjen 24.10.1648 po pogajanjih v Münstru med nemškim cesarjem in Francijo (z njenimi zavezniki) ter v Osnabrücku med nemškim cesarjem in Švedsko (z njenimi zavezniki). – Francija je dobila Breisach, avstrijski deželni grofiji Zgornjo in Spodnjo Alzacijo, Sundgau, deželno namestništvo nad desetimi cesarskimi mesti v Alzaciji, Pinerolo v Piemontu, pravico do zasedbe Philippsburga, zagotovljena ji je bila tudi posest stolnih kapitljev ter mest Metz, Toul in Verdun. Švedi so poleg Prednje Pomorjanske, Szczecina, Rügna, Usedoma, Wolina, Wismarja ter posesti stolnih kapitljev Bremna in Verdena pridobili še sedež in glas v reichstagu. Nizozemski in Švicarski konfederaciji je bila priznana neodvisnost. Bavarski sta ostali četrta volilna kneževina in Oberpfalz. Palatinat of Renu (Pfalz) se je takrat vzpostavil kot osma volilna kneževina. Saška je obdržala Lužico; škofija Schwerin z Ratzeburgom pa je pripadla Mecklenburgu. Brandenburg je dobil Zadnjo Pomorjansko, škofije Kammin, Minden, Halberstadt ter pravico do nadškofije Magdeburg-Halle. Stanje na dan 1.1.1641 je bilo določeno kot kriterij za ureditev veroizpovednih, pravnih in lastninskih razmer. – Vestfalski mir je potrdil passavski mir (1552) in augsburški verski mir (1555); ta je zdaj vključeval tudi reformirane. Državni organi so bili zasedeni enakopravno, v verskih zadevah ni odločala več večina glasov, ampak sporazumni dogovor. Vestfalski mir je prisilil cesarja k upoštevanju državnega zbora in dal stanovom pravico do sklepanja zvez med seboj in s tujino, če te niso bile usmerjene proti cesarju ali državi. Da bi preprečili revizijo, so vestfalski mir naposled razglasili za temeljni državni zakon. Za to so se zavzemale zmagovalne sile in so zanj tudi jamčile.
Dostopnost