filozofija zgodovine, filozofska razlaga svetovne in človeške zgodovine, tj. vprašanj o bistvu, izvoru, zakonih in ciljih zgodovinskih dogajanj in njihovih kultur. V kritičnem pogledu je filozofija zgodovine povezana z analizo zgodovinskega spoznanja in njegovih meja. Hkrati vedno predpostavlja tudi ontološke pojme in razlago sveta. Prava filozofija zgodovine (besedo je vpeljal Voltaire) je nastala šele v novem veku (G. B. Vico), njene zasnutke pa najdemo že v antiki. V srednjem veku je prevladovala odrešenjsko usmerjena filozofija zgodovine (razvijal jo je zlasti Avguštin). V 18. st. so k razvoju filozofije zgodovine prispevale številne filozofske smeri: razsvetljenstvo (zlasti Ch. de S. Montesquieu, I. Kant), nemški idealizem (zlasti G. W. F. Hegel), historični materializem, pozitivizem, historizem, novokantovstvo (utemeljitev logike zgodovine kot kritičnega metodološkega nauka), neoidealizem (B. Croce), morfologija zgodovine (O. Spengler idr.) in filozofija eksistence. Poleg tega so se oblikovale optimistične in pesimistične, deterministične (ki so poudarjale nesprejemljivost zgodovinskih obdobij) in indeterministične, relativistične (za katere so bila vsa zgodovinska obdobja enakovredna) in napredek poudarjajoče teorije. Njihovo enostranskost je v novejši filozofiji zgodovine skušal preseči A. J. Toynbee idr.
Dostopnost