pastirsko pesništvo (pastoralna književnost, bukolsko pesništvo), sentimentalno-lirična književnost, nastala iz hrepenenja mestnega prebivalstva po naravi; opevanje naravnega, naivnega, srečnega življenja pastirjev (idila) v naravnem okolju (Arkadija). Začetne pobude Stezihora (7./.6. st. pr. n. š.) sta nato v grškem poznem obdobju razvila Teokrit z Idilami ter Longos s pastirskim romanom Dafnis in Hloa; to velja tudi za Bukoliko rimskega pesnika Vergilija. Pastirsko pesništvo se je nadaljevalo v starofrancoski pastoreli, in od renesanse naprej pri F. Petrarci, G. Boccacciu, H. d'Urféju, baročnih piscih pastirskih od, anakreontikih.
Dostopnost