infrardeča svetloba (IR, ultrardeča, UR), področje elektromagnetnega valovanja, ki se razteza med valovnimi dolžinami 0,75 µm (za človeka komaj še vidna rdeča svetloba) do 1000 µm. IR-sevanje zaznamo kot toplotno sevanje. V IR-delu spektra leži svetloba, ki jo sevajo molekule pri nihanju in vrtenju, ter velik del zveznega spektra svetlobe, ki jo seva črno telo. Izvori IR-sevanja so kremenovo-živosrebrna svetilka, razelektritvene cevi, napolnjene s parami alkalijskih in zemljoalkalijskih elementov, Auerjev gorilnik, volframska svetilka in Nernstova palica (W. Nernst). Ker je steklo za IR neprepustno, morajo v infrardeči spektroskopiji prizme in leče izdelati iz kremena, pri večjih valovnih dolžinah pa uporabiti zrcala in uklonske mrežice. IR-svetlobo dokazujemo in merimo s termočlenom, bolometrom, radiometrom, posebnimi fotoelementi in fotografskimi sloji (do 1,5 µm). S posebnimi napravami lahko z IR-svetlobo vidimo tudi ponoči in v megli, IR-fotografija pa v teh razmerah lahko na posebne fotografske sloje posname slike. IR uporabljamo za komunikacije, ki delujejo po načelu svetlobnega telefona. V medicini uporabljajo IR-svetilke za obsevanja. Pri IR-pečici žareči grelec, ogrevan z električnim tokom ali plinom, oddaja toplotno sevanje, ki ga usmerja reflektor.
Dostopnost