srednjeveška književnost, latinska književnost srednjega veka, ki so jo ustvarjali predvsem duhovniki in je še v 13. st. prevladovala nad porajajočimi se nacionalnimi književnostmi. Obsega vso teološko in filozofsko književnost, zgodovinopisje, didaktično književnost, ki so jo gojili v samostanskih šolah, književnost v obliki pisem, enciklopedična dela in liriko, ki je (namesto kvantitativnega verza) kot nove oblike izoblikovala ritem, rimo in sekvenco. V 4. st. so pesnili Španca Juvenk in Prudencij ter Ambrozij iz Milana (himne), v 5. st. Rimljan Sedulij. V začetku 6. st. je Boetij napisal delo O tolažbi filozofije (De consolatione Philosophiae). Poleg zgodovinske proze so nastajali zgodovinski epi po zgledu Vergilija (Pesem o Valtariju). V 10. st. je kot prva pesnica znana Hrotsvith von Gandersheim. V istem stoletju so v Franciji nastale »pasijonske igre« kot prva oblika duhovne drame. Latinska srednjeveška književnost je dosegla vrhunec v obdobju Salijcev in Staufovcev. Ok. 1030–50 je nastal prvi roman v verzih (Ruodlieb), približno ob istem času prvi srednjeveški latinski živalski ep (Ecbasis captivi) in v drugi polovici 12. st. latinska slavnostna igra Ludus de Antichristo. Od 12. st. so se živahno razvijali duhovna in posvetna lirika (Carmina burana), zvrst hagiografije in književnosti o čudežih in legendah (Legenda aurea).
Dostopnost