Stresemann [štrézeman], Gustav, nemški politik, *10.5.1878 Berlin, †3.10.1929 prav tam; v mladih letih navdušen privrženec F. Naumanna; 1907–12, 1914–18 in 1920–29 član reichstaga, 1917 predsednik narodnoliberalne parlamentarne frakcije. Zaradi izida prve svetovne vojne kot velikonemec, prepričan monarhist in zagovornik aneksijske politike izgubil ugled in bil izločen iz političnega dogajanja v mladi republiki; decembra 1918 je desno krilo Narodnoliberalne stranke združil z Nemško ljudsko stranko. Najprej zavrnil weimarsko ustavo in versajsko pogodbo, toda po 1920 priznal politično stvarnost. Po padcu vlade W. Cuna avgusta–novembra 1923 predsednik vlade in zunanji minister. Naredil konec pasivnemu odporu zoper francosko zasedbo Porurja, utišal komunistične nemire na Saškem, v Turingiji in Hamburgu ter z enotno valuto ustavil inflacijo. Odstopil s položaja ministrskega predsednika (22.11.1923), zunanji minister ostal do smrti. Z zmerno politiko do z. sil in ohranjanjem odnosov z ZSSR (1922 rapalska pogodba; 1926 nemško-sovjetski dogovor o nevtralnosti) skušal doseči ureditev političnih odnosov in revizijo versajske pogodbe: 1924 modifikacija reparacij (Dawesov načrt), 1925 umik iz Porurja in sporazum s Francijo in Belgijo na temelju zagotovil o varnosti (locarnske pogodbe), 1926 sprejetje v Društvo narodov, 1927 konec zavezniškega vojaškega nadzora, 1928 zavrnitev vojne (Kellogov pakt), 1929 zmanjšanje reparacij in sklep o predčasnem umiku s tretjega zasedbenega območja v Porenju (Youngov načrt s haaškim določilom o izvedbi). Na uspehe Stresemanna je zelo vplivalo tesno sodelovanje s francoskim kolegom A. Briandom, 1926 sta skupaj prejela Nobelovo nagrado za mir.
Dostopnost