ekosistem, označitev za funkcionalno sodelovanje organizmov različnih vrst, povezanih v življenjsko združbo (biocenoza) s sklopom dejavnikov neživega okolja (biotop). Ekosistemi so lahko jezera in gozdovi, polja ali morje, pa tudi manjši sestavi v življenjskem prostoru, npr. mlake ali žive meje. Različni ekosistemi med seboj izmenjujejo snovi in energijo in skupaj sestavljajo biosfero. Pogosto jih delimo glede na praktične vidike ali lahko prepoznavne meje.
Kratek pregled: ekosistem Nedvomno narava živi brez sodelovanja človeka že milijarde let. Kako funkcionira in zakaj tako in ne drugače – tem osrednjim vprašanjem skuša priti do dna preučevanje ravnovesja v naravi ali ekologija. Pri tem ima opraviti ne samo s silami nežive narave, kot so veter, vročina in mraz, suša in padavine ali mineralne snovi v tleh in vodi ter plini, temveč tudi – in to še prav posebno – z živimi bitji. Ta namreč pogosto sodelujejo pri pretvarjanju naravnih snovi v energijo. Zlasti v zadnje pol milijarde let je v sodelovanju organizmov in okolja nastalo sedanje ravnovesje, toda, kako dolgo bo še trajalo? Ta sistem, sestavljen iz vode, mineralnih snovi, plinov in živih bitij, poganja sončna energija. Leto za letom da Sonce od 2 mln. do 6,300.000 kilojoulov na kvadratni meter zemeljske površine. Del te količine energije odvzamejo zelene rastline in uporabljajo porabniki za ustvarjanje naravnega ravnovesja. Kje in kako bo uporabljena sončna energija, vse pogosteje odloča človek, s tem pa vpliva na tanek ovoj Zemlje, ekosfero. Rastline sprejemajo vodo in ogljikov dioksid iz zraka, mineralne hranilne snovi pa iz tal. Ob sodelovanju sončne svetlobe (energije) proizvajajo organske snovi (biomaso). Te proizvode uporabljajo živali in človek kot konzumenti (porabniki) za hrano. Mrtve ostanke živih bitij in njihove odpadke mikrobi (reducenti) razkrojijo v rudninske snovi. Kroženje tako nenehno poteka, ker sonce dan za dnem daje energijo. 20,9 % atmosfere sestavlja kisik in 0,03 % ogljikov dioksid. Če se ravnotežje med proizvodnjo in razkrojem organskih snovi bistveno spremeni, se poruši naravno ravnovesje. Ekosistemi so funkcionalne enote narave. Živali, rastline in mikrobi so med seboj različno in zapleteno povezani. Vendar ekosistemi niso »superorganizmi«, saj se od organizmov bistveno razlikujejo. Najpomembnejše so tri razlike: organizmi so jasno ločeni od svojega okolja, nasprotno pa so meje med ekosistemi in okoljem manj izrazite. Organizmi imajo notranje uravnavanje že v svoji dedni zasnovi; to ureja njihovo delovanje, rast in uspevanje; ekosistemi osrednjega uravnavanja delovanja ne poznajo – urejata jih »ponudba in povpraševanje«. Poleg tega se organizmi razmnožujejo, ekosistemi pa tega ne morejo, zato tudi ne umrejo. Če nastanejo močne motnje ali trajne spremembe, preidejo v drugo stanje. Raznovrstne odnose med člani življenjske združbe skušajo ekologi ponazoriti z diagrami, t. i. prehranjevalnimi spleti. Ena vrsta se hrani z drugo in prva je hrana tretji. Če opazujemo posamezne odnose, vidimo, da so urejeni na prav določen način: zelene rastline opravljajo primarno proizvodno delo, hkrati pa so vir energije in hrane vseh drugih organizmov, konzumentov in reducentov. Medsebojni odnosi so najbolj raznoliki v tropskem deževnem gozdu. Vse odpadlo listje in vejevje se takoj predela in znova vključi v kroženje. Pri stoječih vodah jasno mejo med vodo in kopnim zarisuje obrežje. S tem je – tako je videti – zarisana tudi jasna meja npr. ribnika kot ekosistema. Toda videz vara: to izkusi vsak, ki si uredi ribnik na vrtu. Spreminja se iz leta v leto. Z dežjem neprenehoma dobiva hranilne snovi, te pa so tudi v zraku, in ga gnojijo. Rast in odmiranje rastlin se povečujeta, ribnik pa postaja zaradi usedlin plitvejši, končno pa se izsuši. Za ekosistem rek je značilna kar največja dinamika. Tok vode je kot tok energije: če se ustavi, reka preneha biti tekoča voda. Dokler voda priteka iz izvirov, se reka obnavlja. Motnje prenašajo tekoče vode bolje kot drugi življenjski prostori, kot ekosistemi pa so povsem drugačne kot stoječe vode. Hrani jih okolica, porečje, zato so »odvisni ekosistemi« (heterotrofni). Nasprotno so jezera in ribniki neodvisni (avtotrofni) ekosistemi, ker v njih poteka »rastlinska proizvodnja«. Rastoči gozd sprošča kisik. Korenine in listi ali iglice sprejemajo hranilne snovi iz zraka in tal. Mikrobi v zemlji skrbijo za presnovo hranilnih snovi in vračanje teh v korenine. Posebno iglavcem pri tem pomagajo koreninske glivice (mikoriza). Živali dosegajo komaj odstotek biomase rastlin. Če gostota živali poruši ravnovesje, npr. če živi v gozdu preveč jelenjadi, to ovira uspevanje dreves. Povsem drugače kot v gozdu živali izkoriščajo rastline na travnatem svetu. V ospredju je površje tal. V enem letu se lahko porabi 80–90 % biomase, ne da bi se zmanjšala proizvodna moč; humus nastaja kljub paši. Za pridelovanje hrane za človeka je zato neprimerno boljši travnati svet kot gozd. Mesta so odvisni ekosistemi. Surovine in energije morajo priti od drugod. Gostota pretoka energije – ta znaša na kmetijskih površinah z intenzivnim izkoriščanjem 170.000 do 210.000 kilojoulov na kvadratni meter – se v mestih povzpne na več deset milijonov. Osrednja problema sta postala preskrba in odstranjevanje odpadkov. Daleč največje bogastvo živalskih in rastlinskih vrst je na koralnih grebenih in v tropskih deževnih gozdovih. Kot ekosistemi so pravo nasprotje mestom: snovi bolj ali manj zaprto krožijo skoraj brez izgub, skozenj se pretakata samo sončna energija in voda – predelava je skoraj popolna. Odpadkov ni. Avtor Josef Reichhoff
Dostopnost