lokomotiva, vlečno vozilo za vozila brez pogona (železnica). Parna lokomotiva (zdaj v srednji Evropi le še na posebnih progah za turistične namene) je v bistvu parni stroj na kolesih s parnim kotlom, postavljenim na podvozje; pogonska kolesa podvozja delujejo kot vztrajniki in so prek pomikalnikov in ojnic povezana neposredno z bati; ti se gibljejo v valjih, nameščenih pred vsako vrsto pogonskih koles. Krmiljenje poteka s pomikanjem drsnika (Heusingerjevo krmilje; E. Heusinger von Waldegg) in regulacijo dovoda pare; vodi ga strojevodja v kabini za kotlom; v tej se pod kotlom tudi kuri. Premer pogonskih koles lokomotive brzovlaka je pri velikih hitrostih do 2 m, koles lokomotive tovornega vlaka pa 1,2–1,5 m; ta doseže manjše hitrosti, zmore pa zagotoviti večjo vlečno silo. Zaradi povečanja statičnega trenja ima lokomotiva več parov pogonskih koles, vrtljivi vozni podstavki pred tekalnimi kolesi in za njimi pa omogočajo optimalno vodenje po tračnici. Premog in vodo za kotel vozi vlak v tenderju (zalogovniku) ali pa v rezervoarjih na lokomotivi (tenderska lokomotiva, tenderka). Precej boljši izkoristek kot parna lokomotiva imajo električne lokomotive. Poganjajo jih elektromotorji; nameščeni so v podvozju med osmi koles; elektromotorji delujejo na pogonska kolesa prek prenosnega gonila. V nadgradnji električne lokomotive so nameščeni transformatorji; ti napetost nadzemnega voda (zaradi zmanjšanja izgub je zvišana na 15.000 do 20.000 voltov) zreducirajo na priključno napetost pogonskih motorjev (do ok. 600 voltov). Električne lokomotive razvijejo moči do 9000 kW in postajajo vse pomembnejše. Dizelske lokomotive imajo dizelske motorje in niso odvisne od nadzemnih vodov. Pri dizelsko-hidravličnih lokomotivah se prenaša moč na pogonska kolesa prek hidravličnih menjalnikov. Dizelski motor pri dizelsko-električnih lokomotivah poganja enega ali več generatorjev, ti pa proizvajajo tok za električne pogonske motorje. Tako ni potreben nikakršen mehanski menjalnik. Posebne oblike so: premikalna lokomotiva (ranžirna lokomotiva), mala lokomotiva za poljske železnice, tovarniške železnice ipd., lokomotiva na stisnjen zrak in zobniška lokomotiva (zobata železnica). – Prvo parno lokomotivo je 1804 izdelal R. Trevithick; G. Stephenson je razvil osnovno obliko zdajšnje parne lokomotive; W. von Siemens je 1879 izdelal prvo električno lokomotivo.
Dostopnost