novoplatonizem, obnovitev Platonove filozofije in njeno razvijanje v spekulativni sistem pod vplivom aristotelskih, stoiških, novopitagorejskih in orientalsko-mističnih motivov 3.–6. st. n. š. Novoplatonizem, ki ga je utemeljil Ammonius Saccas, je sestavljalo več šol: poleg rimske (Plotin, Porfirij, Boetij) predvsem sirska (Jamblih), atenska (Proklos, Plutarh), pergamonska (ki je bila blizu cesarju Julijanu Odpadniku) in aleksandrijska šola, ki si je prizadevala za povezavo s krščanstvom. Glavna sestavina novoplatonističnega nauka je razdelitev sveta na stopnje biti, od božjega Enega, iz katerega (z emanacijo) vse izhaja in h kateremu si vse prizadeva vrniti, do materije.

Sorodna gesla: Agrippa von Nettesheim, Heinrich Cornelius | astralno telo | Avguštin | Boetij | Bradley, Francis Herbert | Bruno, Giordano | Dietrich von Freiberg | ekstaza | emanacija | evropska filozofija | Hipatija | Jamblih | Julijan Odpadnik | Nikolaj Kuzanski | Origen | panteizem | Platon | platonizem | Plotin | Plutarh | Porfirij | Proklos | rimska zgodovina | teurgija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek