novoplatonizem, obnovitev Platonove filozofije in njeno razvijanje v spekulativni sistem pod vplivom aristotelskih, stoiških, novopitagorejskih in orientalsko-mističnih motivov 3.–6. st. n. š. Novoplatonizem, ki ga je utemeljil Ammonius Saccas, je sestavljalo več šol: poleg rimske (Plotin, Porfirij, Boetij) predvsem sirska (Jamblih), atenska (Proklos, Plutarh), pergamonska (ki je bila blizu cesarju Julijanu Odpadniku) in aleksandrijska šola, ki si je prizadevala za povezavo s krščanstvom. Glavna sestavina novoplatonističnega nauka je razdelitev sveta na stopnje biti, od božjega Enega, iz katerega (z emanacijo) vse izhaja in h kateremu si vse prizadeva vrniti, do materije.
Dostopnost