sabljanje, borilni šport z orožjem, ki povzroči udarec, sunek ali vbod; že pred našim štetjem sodilo k vojaškemu urjenju; v Evropi izgubilo vojaško naravo v 16. st. z izumom smodnika, vendar je ostalo znanje sabljanja še v 19. st. statusni simbol častnikov in plemstva. S sabljanjem so poravnavali tudi spore (dvoboji). Športno sabljanje že v starem veku; posebej so ga gojili vitezi; merili so se predvsem na viteških turnirjih. Pozneje se je zanj navduševalo tudi meščanstvo. Moderno športno sabljanje se je razvilo v 16./17. st. v romanskih deželah. Poznamo tri vrste orožja (in tudi tri tekmovalne discipline): floret (za ženske in moške), meč (za ženske in moške) in sablja (za moške). Pri sabljanju s floretom in mečem štejejo le zadetki s konico (vbodi; zaznava jih električna naprava), pri sabljanju s sabljo pa tudi z rezilom in prvo tretjino hrbtne strani rezila. Boj traja šest minut. Če doseže tekmovalec pred iztekom časa pet zadetkov, se boj predčasno konča; če je izid v rednem času neodločen, odloča prvi naslednji zadetek. Pri izločilnih tekmovanjih traja boj pri ženskah, dokler ni zadetkov osem (boj traja osem minut), pri moških pa deset (boj traja deset minut). Tekmovališče je pravokotne oblike: široko 1,8–2 m in dolgo 14 m; predpisana je posebna obleka (tudi zaščitna maska in zaščitna rokavica za roko, v kateri je orožje). Tekmujejo posamezniki in ekipe. Sabljanje sodi v moderni peteroboj.
Dostopnost