Arabija (Arabska plošča, Arabski polotok), podcelina, ki jo s treh strani obdaja morje, 3,5 mln. km2, 70 mln. preb., leži med tektonskim jarkom Rdečega morja in gorskima verigama Taurusa in Iranskega višavja, po geološki zgradbi in reliefu jo prištevamo k afriški plošči; obsežna plošča se rahlo nagiba proti SV, prekrivajo jo jurske in terciarne usedline, s 1500 m visoko stopnjo se strmo spušča proti Perzijskem zalivu. Celotno ploščo obdaja na S, Z in J skoraj zaokrožen gorski okvir, ki se v Jemnu dviga do 3760 m, drugod (gorovja Oman in 'Asīr ter Libanonsko gorovje) pa do 3000 m; za gorski okvir so značilne tektonske prelomnice in vulkanizem. Na SZ podceline, v deželah plodnega polmeseca, kjer prevladuje sredozemsko podnebje, in na J, kjer so navzoči monsunski vplivi, prevladujeta poljedelstvo in stalna poselitev. Za manj raziskano notranjost s suhimi stepami in puščavami sta značilna nomadizem in gospodarstvo v oazah. Po koncu turške prevlade (1918) je Arabija razdeljena na 13 držav z nestabilnimi mejami, danes pa je zaradi bogatih nahajališč nafte v središču svetovnega zanimanja.
Zgodovina: v primerjavi s plodnim polmesecem na severu arabske plošče je bil j. del Arabije oz. Arabski polotok v ožjem pomenu vedno na robu svetovnega zgodovinskega dogajanja; celo tam nastali islam ni prinesel bistvenih sprememb, saj se je njegovo središče že zgodaj preneslo na S, v plodni polmesec (Omajadi v Damasku in Abasidi v Bagdadu). Zgodovinski začetki južne Arabije segajo v 1. tl. pr. n. š. (država kraljice iz Sabe), ko je bilo območje znano po poljedelstvu (rečne oaze in terase) in predvsem po tranzitni trgovini med Sredozemljem in Indijo (dišavna pot). Zaradi bogastva so ga Rimljani imenovali »srečna Arabija« (Arabia felix). Ko so Rimljani prevzeli trgovski monopol, sta sledila gospodarsko propadanje in obubožanje, številni kmetje so zanemarili namakalne naprave in postali beduini. Nomadski način življenja so jim omogočile kamele kot jezdne živali v zadnjem stoletju pred našim štetjem, s katerimi so obvladali puščavska območja. Medtem ko so poljedelske dežele na S nadzorovali Rimljani in Parti, pozneje pa Bizantinci in Sasanidi, so na J ob meji nastale različne arabske države, kot so: država Nabatejcev (glavno mesto Petra), Lahmidov (glavno mesto Hira) in Gasanidov. V 6. st. so južno Arabijo osvojili najprej Etiopci, nato pa Sasanidi. Samo zahodna Arabija s poljedelsko oazo Jathrib oz. poznejšo Medino in trgovskim mestom Meko je ostala samostojna. Prav tam je Mohamed utemeljil islam in sprožil velika arabska osvajanja. 1517 so Turki zavzeli najprej Meko, 1546 pa še južno Arabijo. Po 1750 arabski preporod pod vahabiti. Ob koncu 18. st. so ob Perzijskem zalivu in v južni Arabiji ustanovili britanski protektorat. Po drugi svetovni vojni (do 1971) so nastale neodvisne arabske države, ki so se povezale v ohlapno zvezo Arabsko ligo.
Dostopnost