ekofiziologija, raziskovalna smer fiziologije, ki se ukvarja s prilagoditvami in reakcijami organizmov na okolje. V nasprotju s prilagoditvami – prilagajanje je potekalo v več generacijah, tako da so prilagoditve že v dedni zasnovi – so ekofiziološke reakcije odgovori notranje strukture organizmov na dražljaje okolja; te reakcije lahko tudi prenehajo. Tako se pri daljšem bivanju v visokogorju poveča število rdečih krvničk (eritrocitov) v krvi kot posledica prilagoditve nižjemu ravnovesju kisika v zraku. Pri vrnitvi v nižinski svet vrednosti spet postanejo normale. Z ekofiziološkimi prilagoditvami si pomagajo organizmi v spremenjenih razmerah, npr. pozimi; netopirji, polhi, svizci in drugi sesalci znižajo svojo telesno temperaturo na temperaturo prezimovališča, zato otrpnejo; to je t. i. zimsko spanje. Nekatere žuželke, ki prezimijo, zmanjšajo količino vode v telesu ali ustvarijo zaščitne snovi, da telesni sokovi ne zmrznejo. V vročih puščavah dobijo velike antilope, npr. bodoroga antilopa (oriks), s hrano toliko vode, da jim po več dni ali tednov ni treba piti. Nekatere rastline lahko v vročih in suhih razmerah čez dan zaprejo listne reže in tako močno zmanjšajo izgubo vode. Za fotosintezo potreben ogljikov dioksid sprejemajo ponoči, ko je hladno in bolj vlažno. V listih shranjen CO2 se podnevi, ko so reže zaprte, sprosti in tako lahko poteka fotosinteza. Ta prilagoditev preprečuje, da bi zaradi fotosinteze, ko bi potekala čez dan oz. bi bile listne reže odprte, rastlina izgubila toliko vode, da bi bil ogrožen njen obstoj. Največ avtoekoloških prilagoditev (ekologija) temelji v ekofizioloških procesih. Tako organizmi obvladujejo skrajne razmere v okolju.
Dostopnost