učenje, sprejemanje informacij in shranjevanje teh v spominu; skupna označitev za procese, ki posamezniku omogočajo, da spremeni svoje vedenje, pri tem pa do sprememb ne pride zaradi organskega zorenja, utrujenosti, prilagoditve čutov ali posegov od zunaj (npr. poškodbe, zdravila), ampak samo zaradi ponovnega srečanja z enakim položajem; pri tem je odločilno, ali so bile posledice (ali dejanja) pozitivne ali negativne. Vse se namreč ohranijo v spominu. Naučeno vedenje je tudi mogoče prenesti na podobne položaje (transfer, pomemben za višje učne procese), lahko pa se tudi zgodi, da ugasne (ekstinkcija); cilj učenja je boljša prilagoditev organizma razmeram v okolju. Definicija učenja kot načrtnega in zavestnega procesa, v katerem si vtisnemo znanje (spomin), osvojimo vrednote, pridobimo uvid v probleme in razvijemo spretnosti, omejuje pojem učenja na socialno prilagajanje človeka. – Procese učenja poznajo vse živalske skupine. Oblike učenja: učenje z opazovanjem (učenje po vzoru, učenje s posnemanjem), učenje z ojačenjem (z nagrado in kaznijo kot »ojačevalcema«), učenje z uvidom (reševanje problemov). Proces učenja pojasnjujejo razl. teorije učenja; delno izhajajo iz analize nadzorovanih procesov učenja pri ljudeh in matematične predstavitve teh (krivulje učenja), delno iz poskusov na živalih (pogojevanje); pri teh skušajo ob uporabi vrste hipotetičnih spremenljivk sklepati o mehanizmih, ki sodelujejo pri učenju. Teorije učenja se navezujejo na klasični nauk o asociacijah (asociacija gibov s hkrati delujočimi dražljaji), na gestaltno psihologijo (učenje kot organizacija polja doživljanja; W. Köhler idr.) in posebej na vedenjski model behaviorizma, pa tudi na novejše kognitivne psihologije. Behavioristično raziskovanje učenja je iz refleksologije (pogojni refleks) razvijalo vse bolj diferencirane teorije; po teh je za učenje deloma odločilno (na začetku naključno) pojavljanje dražljaja in uspešnega vedenja hkrati, deloma pa tudi razl. drugi dejavniki (posebej jakost nagona). Najpomembnejši teoretiki te smeri so E. L. Thorndike, C. L. Hull, E. Ch. Tolman, B. F. Skinner. Poleg potreb (oz. verjetnosti, da se bo z delovanjem zmanjšala napetost zaradi potrebe; motivacija) so vsaj pri človeškem učenju odločujoči tudi kognitivni procesi (strukturiranje zaznav, oblikovanje razmerij med pojmi, razvijanje strategij reševanja problemov itd.). V novejšem času je pri tem vse bolj upoštevana tudi vloga čustev. Doslej še ni teorije učenja, ki bi upoštevala vse vidike, najbrž zaradi velikih razlik med razl. procesi učenja. Spoznanja številnih poskusov z učenjem so do neke mere vplivala na vzgojno, posebno šolsko prakso.
Dostopnost