čutilna fiziologija, znanost o delovanju čutil in čutnic (receptorji) ter nastanku čutnih zaznav, tj. o zaznavanju mehaničnih, kemičnih, zvočnih, svetlobnih in temperaturnih dražljajev. Metode čutilne fiziologije so: 1. anatomsko, kemijsko in fizikalno raziskovanje čutil in njihovih pomožnih delov (očesne leče, slušnih koščic itd.); 2. merjenje električnih potencialov ter njihovega spreminjanja v čutnicah in odvodnih živcih; 3. opazovanje zaznavnih in razlikovalnih sposobnosti pri dresiranih živalih (npr. orientiranja čebel z barvnimi polji). Za receptorsko fiziologijo dražljaj predstavlja fizični ali kemični vpliv na čutnice in je povezan z dovajanjem ali odvzemanjem energije. V receptorju izzove vzburjenje, ki energijsko in snovno nekajkrat preseže dražljaj (transformacija). Osnovno dogajanje pri nastanku vzburjenja je znano le pri vidu (mrežnica). Vzburjenje se kaže s spremembo električnega celičnega potenciala: nevzburjeni receptor ima rahlo negativen potencial (membranski potencial), ki ga dražljaj zmanjša (depolarizacija). Pojavi se receptorski (generatorski) potencial, ki v odvodnih živčnih vlaknih izzove dražljaje (akcijske potenciale); njihova frekvenca je odvisna od izrazitosti vzburjenja (dražljajni prag, prag vzdražnosti, razlikovalni prag).
Dostopnost