nordijska vojna, švedski vojni: 1. prva švedsko-poljsko-danska vojna (1655–60) je izbruhnila zaradi zahteve poljskega kralja Jana II. Kazimirja po švedskem prestolu. Prvo zmago so s podporo Rusije in Brandenburga v bitki pri Varšavi (28./30.7.1656) izbojevali Švedi in tako utrdili svoj položaj severnoevropske velesile. To je spodbudilo cesarja Leopolda I., Dance in Poljake, da so sklenili zvezo; pridružil se je še Brandenburg, ko so mu obljubili samostojnost (sporazum v Wehlauu, 19.9.1657). Sledil je švedski napad na Dansko in zasedba vseh južnošvedskih provinc (mir v Roskildeju, 1658). V vojno se je vpletla Anglija in sprte strani prisilila v podpis mirovne pogodbe v Olivi (3.5.1660). Poljaki so se odpovedali zahtevi po švedskem prestolu in izgubili vodilno vlogo na v. delu Baltskega morja; 2. velika nordijska vojna (1700–21), v kateri so se Danska, Saška-Poljska in Rusija, pozneje pa še Hannover in Brandenburg-Prusija bojevali proti vodilnemu položaju Švedske na območju s. Evrope. Tudi tokrat so v začetku zmagovali Švedi. Švedski kralj Karel XII. je pri Narvi najprej premagal Ruse (1700), nato pa pri Rigi še Sase (1701). Pregnal je Avgusta Močnega iz Poljske in dosegel, da je bil za poljskega kralja izvoljen Stanislav I. Leszczyński (1704). Avgust Močni je moral sprejeti švedske mirovne zahteve in 1706 v Altranstädtu podpisati premirje. Odločilen preobrat je prinesla zmaga Petra I. pri Poltavi 1709. Karel XII. se je začel umikati, vendar se je Švedska uklonila šele desetletje pozneje (mirovni sporazumi v Stockholmu 1719/20, Fredriksborgu 1720 in Nystadu 1721).
Dostopnost