1. Mušič, Drago, slovenski zdravnik in zgodovinar medicine, *3.10.1899 Novo mesto, †26.11.1993 Maribor; študiral v Zagrebu, Leipzigu in na Dunaju; do 1941 splošni zdravnik v Sevnici, Celju in Mokronogu. Po drugi svetovni vojni veliko sodeloval z arhitekti pri načrtovanju zdravstvenih objektov (Celje, Nova gorica); 1953–58 pri graditvi ljubljanske poliklinike. Mušič je bil njen prvi upravnik, kot višji zdravstveni svetnik pa jo je vodil do 1963. V sodelovanju z Medico-engineeringom in Birojem 1971 načrtoval in opremljal zdravstvene domove, ambulante, bolnišnice in Klinični center v Ljubljani. Z zgodovino medicine se je ukvarjal vse življenje. Pisal o zgodovini zdravstva na Dolenjskem, o M. Gerbcu, J. M. Žagarju, P. Defranceschiju, o lazaretih, škrljevski bolezni, votivnih motivih z medicinsko vsebino itd. Član komisije za pripravo prvega moralno-etičnega kodeksa zdravstvenih delavcev SFRJ (1963), sodeloval pri pripravi kodeksa medicinske deontologije (1980). 1954–61 predsednik Slovenskega zdravniškega društva; Gerbčeva nagrada.2. Mušič, Marjan, slovenski arhitekt in pisec o arhitekturi, brat D. Mušiča, *6.11.1904 Novo mesto, †6.1.1984 Portorož; učenec J. Plečnika; 1946–76 profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani; član SAZU (izredni 1970, redni 1979). Mušičevo delo obsega projektantske naloge, pretežno spomeniškega značaja, konservatorske posege (prenova cerkve sv. Sofije na Ohridu, 1953; obnova stare Grofije v Celju, 1947); pisal o starejši in sodobni arhitekturi. 1972 Prešernova nagrada za življenjsko delo.
Dostopnost