jeleni (Cervidae), družina sodoprstih kopitarjev, prežvekovalcev, 17 rodov in 37 vrst v sedmih poddružinah: 1. pižmarji (Moschinae), 2. vodni jeleni (Hydropotinae), 3. muntjaki (Muntiacinae), 4. pravi jeleni (Cervinae), 5. virginijski srnjaki (Odocoileinae), 6. losi (Alceinae), 7. severni jeleni (Rangiferinae). Samci (razen pižmarja in močvirskega srnjaka), pri severnem jelenu tudi samice, imajo rogovje. K virginijskim srnjakom (nepravim jelenom) sodijo mdr. los, severni jelen, srnjak. Med pravimi jeleni so pegasti jeleni in zambarji ali konjski jeleni z enostavnim, rogovilasti jeleni z zapletenim rogovjem s šestimi roglji; osmerorogeljno rogovje imata damjak in sika, dvanajst- in večrogeljno pa mdr. navadni jelen (Cervus elaphus), ki živi v 12 podvrstah v zmernem podnebju Evrazije, v Severni Ameriki in na Atlasu. Evropski jelen z ok. 1,2 m plečne višine in z do 200 kg ima rdečerjavo dlako, rumenkasto zrcalino in kratek rep; starejši samci imajo grivo. Rogovje je predvsem ob umetnem dohranjevanju težko do 15 kg, z mnogimi (tudi do 35) roglji, pogosto z rožo, posebej močno med 10. in 14. letom starosti. Ob prvi jesenski zmrzali se začne z rukanjem boj za svatbeno ozemlje in trop košut. Konec maja in v začetku junija se rodijo belolisasti mladiči. Samci z odlakanim rogovjem in mladiči se zadržujejo v svojih tropih. Z urejenim odstrelom in gojitvijo so jeleni – od nekdaj lovna divjad – razširjeni še danes, posebej v gorskih krajih, in odgovorni za deloma veliko škodo v gozdovih; podobno je tudi npr. v Novi Zelandiji, kjer so naseljeni evrazijski jeleni. Veliko jelenjih vrst je ogroženih (npr. barasinga, tamin, belousti jelen) ali pa so preživeli zgolj v ujetništvu (npr. milu).
Dostopnost