radiološka zaščita, ukrepi za zaščito živih bitij (predvsem ljudi) in okolice pred poškodbami oz. škodljivimi vplivi naravnega in umetnega radioaktivnega sevanja. Deli se na tri področja: zaščito vsega prebivalstva, zaščito oseb, ki delajo z izvori sevanja (jedrski reaktorji, rentgenski aparati itd.), in zaščito pri nuklearni medicini. Mednarodna komisija za zaščito pred sevanji (ICRP) je v zadnjih letih predpisala najvišje dovoljene (mejne) vrednosti prejetih doz, ki se razlikujejo za razl. skupine ljudi. Pri sevalni obremenitvi je odločilna prejeta ekvivalentna doza, ki jo merijo v sievertih (oznaka Sv); stara, do 1986 veljavna enota je bila rem (1 Sv = 1 J/kg = 100 rem). Za osebe, ki delajo z viri sevanja, se prejeta doza meri individualno z osebnimi dozimetri. Pri širšem prebivalstvu to ni mogoče, zato se doza izračunava na statističnih vzorcih oz. referenčnih skupinah; pri tem skušajo čim bolje opisati razmere v posameznih življenjskih okoliših in upoštevati tamkaj izmerjene vrednosti sevanja. V Sloveniji imamo izdelan republiški nadzorni program, s katerim spremljamo vire zunanjega sevanja (zrak, voda itd.) v značilnih in najbolj prizadetih krajih. Sem sodi npr. merjenje radona v slovenskih domovih, šolah in vrtcih, kjer so po potrebi tudi opravili nekaj sanacij. Za primer morebitne radiološke nezgode (npr. nesreče pri prevozu radioaktivnih snovi, v jedrski elektrarni ali pri medicinskih radioaktivnih napravah) je izdelan program za ukrepe v sili, ki naj bi se izvajal v okviru civilne zaščite. Stalni nadzor in merjenje radioaktivnega sevanja opravljajo mobilne enote nekaterih inštitutov in zavodov (Institut Jožef Stefan in Zavod za varstvo pri delu) v sodelovanju z Upravo RS za jedrsko varnost. Društvo Slovenije za varstvo pred sevanji združuje ljudi, ki jih poklicno ali ljubiteljsko zanima to področje. Za posamezne skupine ljudi so določene tele letne mejne vrednosti ekvivalentne doze, ki jo sme prejeti vse telo: 1. za osebe, ki so poklicno izpostavljene sevanju, je mejna doza 50 mSv/leto ali 4 mSv/mesec; 2. osebe, ki se občasno zadržujejo na nadzorovanem območju, smejo prejeti do 15 mSv/leto ali 1,25 mSv/mesec; 3. za osebe, ki se trajno zadržujejo na nadzorovanem območju, je dopuščena doza 5 mSv/leto ali 0,4 mSv/mesec; 4. doza, ki jo lahko prejmejo osebe zunaj nadzorovanega območja, ne sme preseči 1,5 mSv/leto. Za obratovanje jedrskih elektrarn je posebno pomemben predpis zakona o sevanju, ki omejuje izpust radioaktivnih snovi v zrak ali hladilno vodo na največjo dozo 0,3 mSv/leto. Če jedrski objekt to vrednost (zaradi motenj ali okvar) preseže, ga morajo za preostanek leta ustaviti oz. ugasniti. Da delavci pri jedrskih napravah ne prejmejo in presežejo predpisanih vrednosti, se morajo zadrževati čim dlje od izvorov radioaktivnega sevanja, namesto ljudi pa za mnoga dela uporabijo daljinsko upravljane naprave, kot je npr. glove box. Poleg tega se morajo ustrezno zaščititi (proti sevanju gama npr. s svinčenimi ploščami, proti nevtronom s snovmi, ki vsebujejo vodik). Tako za delo z radioaktivnimi snovmi kakor tudi za njihov prevoz so predpisane največje dovoljene količine, ki (razen ob posebnih varnostnih ukrepih) ne smejo biti presežene. Poseben primer bi bila eksplozija jedrske bombe v Sloveniji ali njeni bližini. Pri evakuaciji, oskrbi, dekontaminaciji in drugi zaščiti prebivalstva bi bili udeleženi vsi državni organi in civilna zaščita, pa tudi vse prebivalstvo države.
Dostopnost