izobraževanje, skupni pojem za vse pedagoške procese, postopke in dejavnosti oblikovanja, kultiviranja, socializiranja in humaniziranja človeka s pridobivanjem znanja, razvijanjem sposobnosti, spretnosti in navad ter z oblikovanjem stališč, nazorov in prepričanj; v ožjem pomenu je bil pojem izobraževanja od časov nemške romantike (W. von Humboldt), ko so oživljali klasične vzgojne ideale in antično podobo človeka, temeljni proces človekovega oblikovanja (nemško Bildung) oz. vzgoje (grško paidea, latinsko formatio). V tem pomenu izraža aktivno, čeprav tudi prek vzgojnega vplivanja posredovano, soočenje posameznika s kulturnimi vrednotami (jezikom, znanostjo, umetnostjo, nravnostjo ipd.) in načrtna prizadevanja, da bi posameznik te vrednote čim bolj osvojil (znanstveno, estetsko, moralno, versko, politično izobraževanje ipd.), kar je pogoj za »oblikovanje« njegove osebnosti; v tem procesu osebnost razvije splošno veljavno duhovno-nravno podobo (humanost). Izobraževanje je torej razumljeno kot proces oblikovanja človeka, v katerem se v skladu z določenimi ideali združujeta razvoj modrosti in osebnostne značajske zrelosti; prenosnik za to je humanistična vsebina izobraževanja. To pojmovanje je vplivalo tudi na slovensko pedagogiko med obema vojnama, razvijal ga je zlasti K. Ozvald. V teorijah o izobraževanju, še posebej v 20. st., pa se je ta pomen izobraževanja diferenciral in spremenil; med izobrazbenimi vrednotami se je namreč začel zmanjševati pomen humanistike, vse bolj so začele prevladovati moderne znanosti, zlasti naravoslovne, katerih spoznanja so dobivala vse večji pomen v razvoju tehnike in industrije; tudi izobraževanje ni več mogoče razlagati kot proces oblikovanja nekakšne duhovno-nravne popolnosti, ampak je razumljeno kot proces, ki ga ni mogoče končati; ni več mogoče govoriti o tem, da bi kdorkoli lahko dosegel reprezentativen enciklopedičen fond izobrazbe. Na drugi strani pa je bila presežena nekdanja ostra razmejitev med splošnim, strokovnim in poklicnim izobraževanjem; poleg humanistične gimnazije, ki je imela še v 19. st. monopol v pripravah na univerzo, so se razvile številne vzporedne šolske oblike in poti izobraževanja (izobraževanje odraslih), ki se nenehno krepijo in širijo. Izobraževanje naj ne bi bil več privilegij elite, dostopno naj bi bilo vsakomur glede na njegove sposobnosti (demokratizacija izobraževanja, enakost izobraževalnih možnosti). – Nekdaj izrazito individualistično pojmovanje izobraževanja, katerega cilj je bil predvsem oblikovati človekovo notranjost, je dobilo svoje dopolnilo tudi v pritiskih države, da šola razvija posameznika predvsem skozi oblikovanje njegove politično-družbene zavesti in ga pripravlja na življenje v skupnosti. Tako je sodobno izobraževanje namesto nekdanje usmerjenosti v duhovno življenje dobilo izrazitejše pragmatične cilje in naloge. Do enostranosti je bil ta pogled na izobraževanje razvit tudi v delu socialistične pedagogike, ki je kritično ocenjevala opiranje izobraževanja na kulturo in iz te kritike razvila zahtevo po politehničnem izobraževanju, s čimer je merila na nujno tesno povezanost znanstveno-tehničnega in družbenega. – V nasprotju z razumevanjem izobraževanja v nemški romantiki in 19. st., ko je bil ta pojem omejen predvsem na načrtno šolsko in učno delo, ki ga je še v največji meri predstavljala humanistična gimnazija, izobraževanje zdaj tudi pri nas razumemo v najširšem pomenu in označuje vse vrste pedagoških procesov: šolanje, poučevanje, inštruiranje, usposabljanje, izpopolnjevanje, samoizobraževanje. V zvezi s šolo pa se pojem izobraževanja tudi zdaj pogosto uporablja v ožjem pomenu, predvsem v tesni povezavi z didaktiko (šolsko izobraževanje, kurikulum). Govori se o posebnih »oblikovalnih« učinkih posameznih predmetov, pri čemer se loči med materialnim (informativnim) izobraževanjem (cilj izobraževanja je posredovati znanje in informacije) in formalnim (formativnim) izobraževanjem (cilj izobraževanja je vplivati na razvoj sposobnosti, interesov, stališč, nazorov). V zadnjih desetletjih se v evropskem prostoru med cilji izobraževanja vse bolj uveljavlja usmeritev v razvoj kompetenc, funkcionalne uporabnosti znanja v nasprotju s tradicionalno usmeritvijo na teoretično znanje.
Dostopnost