moda, kulturna podoba vseh družbenih pojavov, še posebej oblačenja, jezika, plesa, pa tudi potrošniške in bivalne navade. Okus časa je po eni strani individualen, po drugi pa teži k prilagajanju. V stanovsko urejeni družbi se moda kaže le pri zgornjih slojih. Šele v demokratični družbeni ureditvi so možnosti za tekmovanje v modi dobili vsi. Pogosto modo narekujejo posamezniki ali določene skupine, zato moda ni predvidljiva in je pogosto zelo kratkotrajna. Kljub temu simbolizira tudi družbeno vlogo. Moda v oblačenju je znana le v Evropi od 12. st. V drugih kulturah je bila moda omejena na dodatke, okraske itd. Za oblačila v antiki je bila odločilna mera blaga; določena je bila z mero statev. Stari Grki so nosili platnen hiton – kos blaga so ovili okoli telesa in ga na ramenih speli z dvema sponkama, pod prsmi pa povezali. Čez hiton so nosili barvast himation. Nosili so tudi kratko ogrinjalo. Obuvalo so bili sandale in škornji. Rimljani so nosili ramensko ogrinjalo, ki je bilo sestavljeno iz srajčne halje (tunika), čez tuniko so nosili ogrinjalo; togo so nosili samo meščani. Šele pozneje so Rimljani prevzeli germanske hlače. Bizanc je ohranil rimski način oblačenja. Moški srednjeevropskih ljudstev so nosili usnjene hlače, podobne nogavicam, spredaj povezane z opasico, ter haljico in visoke čevlje z vezalkami. Ženske so nosile dolgo spodnjo obleko brez rokavov, čeznjo pa dolgo ogrinjalo. 750–1000 so moški nosili usnjen jopič, čezenj pa za lov in boj še usnjen brezrokavnik; zraven so sodile zelo oprijete hlače in ogrinjalo do kolen. Ženske so nosile široke obleke, prepasane na bokih, glavo in ramena pa so si pokrivale s polkrožno krojenim ogrinjalom. 1000–1150 so si bila moška in ženska oblačila zelo podobna: dolga halja, čeznjo dolgo ogrinjalo. 1150–1250 so čez spodnja oblačilo nosili t. i. sûrcot. V visoki gotiki (1250–1380) je prišlo do sprememb, spodnja obleka se je zožila v pasu, čez obleko pa so nosili ogrinjalo. Modna posebnost srednjega veka je bil mî-parti ali večbarvna oblačila. V pozni gotiki (1380–1480) so moški čez oprijeto spodnje oblačilo, ki je segalo do stegen, nosili jopič, hlače so bile zelo oprijete, čevlji pa kljunasti. Ženske so nosile obleke z oprijetim zgornjim delom z globokim izrezom in oprsnikom ter zvonastim krilom in vlečko. K takšni obleki je sodilo še šilasto pokrivalo. V istem obdobju so se v Italiji pojavili razporki in svitki. V s. Evropi se je razvijala meščanska moda; zanjo so bili značilni srajca, široko krojen jopič z gubami, široke hlače, ogrinjalo in bareta. Ženske so nosile životec in bogato nabrana dolga krila. V drugi polovici 16. st. je v Evropi prevladovala stroga španska moda. Moški so nosili podložene jopiče z napihnjenimi rokavi, svilene nogavice, kratke napihnjene hlače, zvončasto pelerino in trd klobuk. Ženske so nosile obleke z visoko zapetim zgornjim delom ter z železnimi obroči podprta krila in pokrivalo brez krajcev. Od prve polovice 17. st. so moški nosili široke nabrane hlače, kratek jopič s preklanimi rokavi, čipkaste manšete in ovratnik, visoke škornje z zavihkom in ostrogami ali čevlje s petami in rozetami. Modni so bili nesimetrični klobuki s širokimi krajci, okrašeni s peresi. Ženske so nosile obleke z oprijetim izrezanim životcem, čipkastimi ovratniki in dolgim dvojnim krilom, ki je odkrivalo spodnjo obleko; rokavi so bili tričetrtinski s čipkastimi manšetami. V poznem baroku (1660–1715) je bila za žensko modo značilna togost. Obleke so bile iz težkih tkanin; imele so vlečko, vidno spodnje krilo in krinolino, podloženo vrhnjo obleko, čez to oblačilo pa so nosile manteau. V moški modi so se pojavila oblačila, ki so še danes del moške obleke: površnik, svilena srajca, pumparice, dolge hlače in telovnik. 1715–50 so na srajcah nosili še čipkast žabo, k hlačam do kolen pa pisane nogavice. Baročno alonžo je zamenjala navadna lasulja (1715–20), to pa lasni vložek s kito in čopom (do 1780). Pokrivalo je bil trirogeljnik. V ženski garderobi je prevladovala krinolina. Dvojna obleka je imela watteaujeve gube ter dolge in globoke hrbtne gube, ki so segale do vlečke. Ozek izrezan zgornji del z vstavkom je imel kratke rokave, okrašene s čipkami. K takšnemu oblačilu so sodili napudrana kodrasta pričeska in čevlji z visokimi petami. V moški modi se je jopič vedno bolj krajšal. 1780–90 je na modo vplival angleški zgodnji klasicizem. Ženske so pod jopico nosile nabrano obleko. V obdobju direktorija (1795–1805) je bila modna enodelna obleka, povezana pod prsmi in narejena iz svetle lahke tkanine. V moški modi so izginile hlače do kolen. Po angleškem zgledu so nosili dolge hlače s škornji; zraven sta sodila še frak in žile. V obdobju empira (1805–15) je iz trirogeljnika nastal dvorogeljnik, v ženski modi so lahke tkanine nadomestile debele tkanine, oblačila so postala gladka. Po dunajskem kongresu se je oblikovala dunajska moda; vplivala je na bidermajer. Za žensko modo je bilo značilno, da je bila oprijeta v pasu in da je imela bogato nabrana krila; rokav je imel obliko koštrunjega stegna; ženske so nosile pričeske s prečo, bogato okrašene klobučke ter čevlje brez pet. Za moško modo pa so bile značilne številne različice fraka in telovnika, dolge enobarvne hlače, pokončni srajčni ovratniki in kravate ter cilinder. Nenehno širjenje krila je 1856–62 ustvarilo krinolino; 1868–78 jo je najprej nadomestil cul de paris, potem pa še tournure. Po 1880 so bile modne zelo oprijete obleke s steznikom; 1900 so nosili reformirana oblačila. Po 1908 je francoski modni kreator Paul Poiret uvedel gladke, elegantne linije brez steznika. Po 1918 sta se v ženski modi spreminjali dolžina krila in oblika jopice, na splošno pa je prevladovala predvsem mladostna moda.
Kratek pregled: moda Moda, zlasti oblačila, kaže spreminjanje meril za estetsko v preteklosti. V vseh zgodovinskih obdobjih je modo zapovedoval vladajoči sloj. Vsaka sprememba je posledica političnih, gospodarskih ali kulturnih sprememb. Moda pojasnjuje in kaže tradicijo, spremembe in temeljne predstave določene družbe. V vseh dobah je bila ženska moda povezana z religijo in moralo; to je vidno tudi v umetnosti; dražljivi deli telesa so bili skriti ali pa poudarjeni. Moška moda vedno kaže družbeni položaj posameznikov. Antika: preprostost in težnja po harmoniji sta bili ideal grške umetnosti in tako je bilo tudi v oblačenju. Hiton, platnena srajčna obleka s pasom, je bilo v Grčiji oblačilo moških in žensk. Količina blaga, potrebnega za rimsko togo, pa kaže potrebo po reprezentativnosti rimskih dostojanstvenikov. Pozna gotika (15. st.): v tem obdobju je bila moda privilegij plemstva. Ker je moralo biti blago kakovostno in barvito, je cvetela krojaška obrt; moda je izražala tudi vse večje veselje do življenja. V središču pozornosti je bila ženska (trubadurji). Moda je zahtevala vitko žensko, oblečeno v vrhnjo obleko z vlečko, oprijetim zgornjim delom in oprsnikom; na glavi je nosila šilasto pokrivalo v obliki stožca s tančico; tančica opozarja na distanco. Moški so nosili zelo oprijete hlače, kljunaste čevlje, kratek jopič in klobuk. Renesansa (16. st.): na modo v renesansi so vplivale naraščajoča gospodarska moč trgovskega sloja in ideje reformacije. Meščanska moda – kratek širok plašč s krznom, hlače do kolen, kamižola in bogato nabrana srajca – se je razlikovala od izumetničene plemiške mode in je razkazovala bogastvo povzpetniškega meščanstva. Bareta, italijanska modna stvaritev, je dopolnjevala na ogled postavljeno odprtost k svetu novega stanu. Pri ženski sta bila poudarjena ozek pas in dekolte, torej njena ženskost. Ta moda se je ohranila v ljudski noši. Pozna renesansa (druga polovica 16. st., začetek 17. st.): oblačenje na evropskih vladarskih dvorih je narekovala Španija kot svetovna velesila in pomembna predstavnica protireformacije. Značilnosti moške mode so bile podložen jopič, kratke napihnjene hlače, ogrinjalo in meč. Tudi pri barvah tkanin je viden vpliv politične moči katoliške Cerkve. Prevladujoča črna oblačila – večinoma iz težkih brokatnih tkanin – je dopolnjeval visok zaprt ovratnik z nabornico. To je bilo značilno zlasti za stroge linije ženskih oblačil. Barok in rokoko (začetek 17. st., konec 18. st.): v absolutizmu – predstavljal ga je zlasti francoski kralj Ludvik XIV. – je bila kultura, skupaj z modo, v rokah plemstva. Plemstvo je skušalo ohraniti prednost pred meščanstvom in moč nad njim s sijem in razkošjem. Simbol te mode je bila kodrasta lasulja. Razkošje, pa tudi zaželene erotične predstave in lepotni ideali se kažejo v oblačilih pastelnih barv, kultiviranju telesnih čarov. Za moško modo so bile značilne čipke, hlače do kolen in svilene nogavice ter čevlji z zaponko in petami. Za žensko modo so bili značilni čevlji z visokimi petami, pentlje, sončniki, košasta, z obroči podprta krila, oprijet životec in poudarjen izrez. Erotičnost v oblačenju ženske naj bi poudarili še dišave in puder. Empir (začetek 19. st.): pridobitvi francoske revolucije sta bili odprava fevdalnih pravic in enakost meščanov. Ob tem se je razvila tudi nova moda – pravo nasprotje sijajne mode plemstva. To je bila meščanska moda, njen simbol pa cevaste hlače. Prvi so jih nosili francoski revolucionarji, t. i. sanskiloti. Pod vplivom meščanske Anglije so se pojavili redingot (fraku podobna suknja), telovnik, preprosta ovratna ruta, cilinder, sprehajalna palica. Ženska moda se je zgledovala pri jasnih linijah antike. Srajčna obleka, povezana pod prsmi, je bila iz tankih, lahkih svetlih tkanin, dopolnjevali so jo šal iz kašmirja in nizki čevlji brez pet. Bidermajer (sredina 19. st.): razvila se je moda malomeščana, ki se je umikal v idilo. Po dobi političnih in duhovnih preobratov je iskal mir v zasebnosti; ideala dobe sta bila družina in dom. Obleke so bile preproste, iz lahkih tkanin z drobnimi vzorci, poudarjen je bil ozek pas. Žensko podobo so zaokrožali svedrasti kodri, bidermajerski klobučki in nizki čevlji s trakovi. Moški so se oblačili spodobno, spogledovanje z modo je bilo dovoljeno le pri vozlih na kravati in ovratnikih (t. i. očetomorilec). Fin de siècle (od preloma stoletja do 1910): industrializacija je vplivala na reformatorska gibanja v politiki in umetnosti. Z njimi povezana emancipacija žensk pa je vplivala tudi na modo. Z ohlapnimi reformiranimi oblačili brez steznika se je ženska osvobodila tradicionalnega poudarjanja ženskosti. Veliki okrašeni klobuki so usmerjali pogled na obraz in glavo; poudarjali so intelekt. Moška moda se je zgledovala po modi 19. st. 20. leta: način življenja in modo je narekovalo veselje ob koncu vojne. Ženska moda je opravila z vsemi tabuji; pokazala je noge, postrigla dolge lase. Modna je bila eleganca (krzno, čevlji s peto), v modi pa je bil tudi deški slog, torej ploske prsi, visoka talja in čepice (podobne pilotskim kapam). To je izražalo ambivalentnost med emancipirano žensko in usodno žensko ali femme fatale. Na modo 20. let so vplivale tudi filmske in gledališke zvezde. Moška moda je bila spodobna: črno-beli čevlji, vzorčast šal, kravata, borsalino, ravno krojen plašč z zavihki, črtasta obleka. Obdobje po 1945: družbena blaginja se je izražala tudi v modnih tokovih. Leta gospodarskega čudeža so bila usmerjena v ameriški način življenja: v modi so bile nogavice in srajce iz najlona, obvezni so bili čevlji z visoko peto, ideal pa je bil mladost. Iz teh smernic, pomešanih s težnjami, da bi bila ženska dama, je izšel new look (Dior); zanj so bili značilni dolga, široka krila s plastmi spodnjih kril in oprijet zgornji del. Na modo so vplivala tudi protestna gibanja v 60. letih: izraza spolne svobode sta bila minikrilo in dolgi lasje pri moških. Številni družbeni preobrati v naslednjih desetletjih so prinesli modo za množice; slog je postal znak individualizma. Avtorica Gabriele Bader-Griesmeyer
Dostopnost