uran (latinsko uranium; po planetu Uranu), simbol U, tri- do šestvalentni šibkoradioaktiven kemijski element, vrstno število 92, atomska masa 238,03 (aktinoidi); srebrno bela, sorazmerno mehka težka kovina, v obliki praška je siva do črna; tališče 1132 °C, vrelišče 3818 °C, gostota 18,95 g/cm3; dušikova(V) kislina, natrijev in kalijev lug jo le malo raztapljata. Naravni uran je zmes treh izotopov: U 238 (99,276 %), U 235 (0,718 %) in U 234 (0,0056 %); prva dva sta izhodišči naravnih razpadnih vrst (uran-radijev niz oz. uran-aktinijev niz; razpolovni časi so 4,5 · 109 oz. 6,5 · 108 let). Pomemben mineral je uranova svetlica (uranova smola, UO2), ki se pojavlja v nekaj različicah. Znani uranovi minerali so še uranociti in avtunit iz skupine sljud ter uranov vitriol, zmes uranovega in bakrovega oksida. Največja nahajališča urana so v Kanadi, Nigru, Gabonu, Južni Afriki, Kongu Brazzavillu, Braziliji, Avstraliji, ZDA, Kongu Kinšasi; manjša ležišča so v Franciji, Švedski, Argentini. Po ocenah vsebuje morje ok. 4 mlr. t urana, zaradi nizkih koncentracij (ok. 3 mg urana v m3) pa se pridobivanje iz morske vode ta hip še ne izplača. V surovi rudi je le ok. 0,04–3 % urana; s posebnimi metodami (npr. flotacijo) uranovo rudo obogatijo. Ekstrakcija urana poteka s kislim ali alkalnim razklopom na moker način, ločevanje pa z ionskimi izmenjevalci. Ker se naravni uran lahko uporablja le v jedrskih reaktorjih, ki so moderirani s težko vodo, je treba uran za zdaj običajne reaktorje z lahko vodo obogatiti z bolj cepljivim U 235; v ta namen uporabljajo razl. postopke (plinska centrifuga, termodifuzija, ločevanje s šobo.). Pomembne uranove spojine: plinasti uranov(VI) heksaflourid, UF6, ima velik pomen pri vseh postopkih ločevanja izotopov; uranilnitrat, UO2(NO3)2, uporabljajo za toniranje, kot ojačevalec v fotografiji in pri postopku za svetlobne posnetke. Nadaljnje spojine uporabljajo za barvanje stekla (zelenorumeni fluorescenčni efekti) in za luženje v tekstilni tehniki. Vse pomembnejši postaja osiromašen uran (uran, ki mu odstranijo nestabilni izotop U 235) zaradi visoke gostote kot snov za protiuteži, balast, kot snov za zaščito pred sevanjem.
Dostopnost