merkantilizem [latinsko mercari, ‘trgovati’], prevladujoči gospodarski sistem evropskega absolutizma v obdobju od odkritja Amerike do meščanskih revolucij (16.–18. st.). Za merkantilizem so značilne močna vloga države, prvotna akumulacija (trgovskega) kapitala in veljava zlate valute. Država je z načrtnimi posegi v gospodarstvo poskušala spodbujati in krepiti trgovino in obrt, da bi povečala svoje narodno bogastvo, s tem pa tudi svojo vojaško in politično moč. Za doseganje ciljev merkantilistične politike (moč in bogastvo v obliki zlata) je bila najpomembnejša zunanja trgovina, kajti države, ki niso imele nahajališč zlata, so lahko zlato pridobile le prek presežka izvoza nad uvozom (neto izvoz blaga je pomenil neto uvoz zlata). Zaradi veljave zlate valute so namreč države s pasivno trgovinsko bilanco izgubljale zlato, pridobivale pa so ga države z aktivno. Za merkantilizem je značilno tudi močno omejevanje uvoza in spodbujanje izvoza izdelkov predelave višje stopnje na eni strani ter že zelo izrazita kolonialna politika na drugi (uvoz surovin in izvoz končnih izdelkov); cilj je bil čim večji izvozni presežek kot najpomembnejši dokaz uspešnosti zunanje trgovine. Merkantilizem je s pojavom meščanskih revolucij nadomestil ekonomski liberalizem. Temeljno spoznanje liberalizma, izpeljano iz teorije primerjalnih prednosti, je bilo, da imajo od zunanje trgovine koristi vse države, ne samo tiste z izvoznimi presežki. – Z izrazom neomerkantilizem zdaj označujemo usmeritev številnih držav k spodbujanju izvoza in doseganju aktivne zunanjetrgovinske bilance.
Dostopnost