islamska znanost, znanost islamskega sveta v obdobju njegovega razcveta od 8. st. (arabska osvojitev takratnega kultiviranega sveta) do konca vladavine Mavrov v Španiji. V veliki meri so jo spodbudila dela antične znanosti; ta so v arabščino neposredno iz grščine ali iz drugih jezikov (sirščine) večinoma prevajali sirski kristjani. Pomembni so dosežki v filozofiji (Avicenna, Averroes), astronomiji (Al Batani), optiki (Ibn Al Haytham), medicini (Avicenna) in matematiki (M. Al Hvarizmi, prevzem indijskega številskega sistema in njegovo posredovanje z. svetu kot arabske številke), alkimiji kot predhodnici kemije; pomembna so tudi njihova zgodovinopisna (Abd Ar Rahman Ibn Khaldun), zemljepisna (Ibn Batuta) in enciklopedična dela. Središče v. islama je bil Bagdad, z. Córdoba. Islam je bil izjemno pomemben, saj je izročilo antičnega sveta posredoval srednjeveški Evropi. Dela antičnih filozofov je Evropa večinoma najprej spoznala v arabskih prevodih.
Dostopnost