romantika, evropsko duhovno gibanje ok. 1790–1830, odmevi (pozna romantika) še v drugi polovici 19. st.; značilna zlasti za Anglijo in nemške dežele v književnosti, glasbi in likovni umetnosti; prežeta z mišljenjem sentimentalizma oz. predromantike, pa tudi z dogodki francoske revolucije; nasprotovala racionalizmu in klasiki. V širšem pomenu sodijo k romantiki tudi gibanja v filozofiji (F. .W. J. von Schelling, F. Schleiermacher) kot tudi v teoriji države in sociologiji (J. von Görres, F. X. von Baader).
Glasba Slogovno obdobje romantike, ki po 1820 sledi klasiki, najbolje pojasnjujejo glasbeni nazori, tem pa je pot utirala književnost. Glasbena stvaritev naj bi bila predvsem izraz občutja, kot »avtonomna« umetnost naj bi »najgloblje bistvo sveta« posredovala magično in skrivnostno v nepojmovnem metajeziku. V kompozicijskotehničnem pogledu sta za romantiko pomembnejši kot novosti poglabljanje in diferenciranje že obstoječih sredstev. Osvobodi se jasno določenih stavčnih struktur dunajske klasike, harmonijo pa poglobi do popolnega prodora kromatike (Wagnerjev Tristan, 1859), v instrumentaciji najde mdr. nove zvočne povezave in barve. Kot glasbeni pogled meščanstva je romantika vplivna še zdaj. Zaznamovala je dobo vse do začetka nove glasbe in jo je v grobem mogoče razdeliti na štiri slogovna obdobja: zgodnja romantika (Hoffmann, Spohr, Weber, Marschner in Schubert); visoka romantika (Berlioz, Mendelssohn, Schumann, Chopin, zgodnja Wagnerjeva in Lisztova dela); pozna romantika (Liszt, Wagner, Bruckner, Brahms, Wolf, Čajkovski, Dvořák); postromantično obdobje (Mahler, Schönberg, Pfitzner, Strauss, Reger, Sibelius). Romantično obdobje je polno najrazličnejših pojavov: Wagnerjeva glasbenodramatična celostna umetnina, Lisztove in Straussove simfonične pesnitve, klasicizem Mendelssohna-Bartholdyja in Brahmsa, Chopinov arabeskni klavirski slog, poudarek na majhnih (samospev) in predimenzioniranih oblikah (Brucknerjeve simfonije), vračanje k ljudski pesmi, virtuoznost instrumentalistov ter nastajanje nacionalnih šol Evrope. Ob vsem tem nastanejo v romantičnem obdobju glasbena veda in glasbena kritika, komercializirano javno koncertiranje in povsem samostojna zabavna glasba.
Likovna umetnost Umetnost romantike v bistvu ni izoblikovala posebnega sloga; na kiparstvo npr. sploh ni vplivala. V arhitekturi sicer sovpada z neoklasicizmom, po drugi strani pa usmerjanje v zgodovinske sloge ustreza njenemu smislu za zgodovino, npr. v stavbah K. F. Schinkla in v posebni ljubezni do zgodnejših zgodovinskih obdobij z zavzemanjem za neogotiko (nadaljevanje gradnje stolnice v Kölnu, brata Boisserée). Najbolj odmevna je bila romantika v slikarstvu. C. D. Friedrich je izrazil temeljno idejo romantike v poudarjeni čustvenosti krajine, Ph. O. Runge je razlagal naravo v simboličnih figurah, M. von Schwind je ponazarjal nemško preteklost iz bajk in pravljic. Brata Olivier, C. Ph. Fohr, Franz Horny idr. na J, predvsem v Rimu živeči slikarji, so povezovali oblikovno strogo, klasično herojsko krajino z domišljijskim in čarobnim svetom. Prenovo religiozne umetnosti so poskušali doseči nazarenci z vrnitvijo k historičnim oblikam. Za francosko romantiko pa središče dramatično razgibanih slik ni bila krajina, ampak človek s svojo usodo in strastmi (E. Delacroix). – V slovenskih deželah so predstavniki romantičnega slikarstva M. Langus, uveljavljal se je predvsem kot portretist, deloval pa je tudi kot cerkveni freskant, J. Tominc kot ugleden portretist domačega plemstva in bogatega meščanstva in morda najbolj romantični portretist M. Stroj (Stroy); kot krajinarja sta za romantiko pomembna M. Pernhart in deloma tudi še A. Karinger. Posebno mesto zavzema v obdobju bidermajerja in romantike s Salzburga priseljeni slikar in scenograf Franz vitez Kurz zum Thurn und Goldenstein, na Slovenskem običajno imenovan krajše Franc pl. Goldenstein, znan po postumnem portretu Prešerna in kot krajinar; kot učitelj risanja na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani pa je bil prvi vzgojitelj vrste slovenskih likovnikov naslednje generacije.
Dostopnost