geografska odkritja, raziskovalna potovanja na območja, ki dotlej niso bila znana raziskovalčevemu kulturnemu krogu. Na takšna potovanja so se že veliko stoletij pred našim štetjem odpravljala sredozemska ljudstva, da bi si poiskala nova tržišča ali razširila svojo oblast; pozneje je bila najmočnejša spodbuda za geografska odkritja verska gorečnost kristjanov in muslimanov; v srednjem veku so se v neznano pogosto odpravljali pustolovci in avanturisti. – Ok. 600 pr. n. š. naj bi Feničani objadrali Afriko; 100 let pozneje so bili Kartažani v Gvinejskem zalivu. Grki iz Masilije (Marseille) so ok. 330 pr. n. š. odkrili Severno morje; v istem času je Aleksander Veliki prodrl do Indije. Ptolemajci, njegovi nasledniki v Egiptu, so prek zgornjega Nila dosegli velika vzhodnoafriška jezera; aleksandrijski trgovci so pluli ob azijski obali do Tonkina. Rim in Bizanc sta z meja svojih imperijev neprestano pošiljala odprave v neznane kraje, o katerih so prinašali sporočila oznanjevalci nestorijanske vere. – V zgodnjem srednjem veku so se severnoevropska ljudstva odpravila na potovanja v s. kraje; posamezni popotniki so se podali tudi v Afriko in Azijo. Irci so v 8. st. odkrili Islandijo, Normani 982 Grenlandijo (Erik Rdeči) in ok. 1000 Severno Ameriko (Labrador), Norvežani 1194 Spitsberge. Ok. 1100 so križarji prispeli v Malo Azijo (Palestino). V naslednjih stoletjih so judovski učenjaki in arabski misijonarji potovali po Indoneziji, Kitajski, v. Afriki do Madagaskarja. Misijonarji, ki jih je poslal papež, so prek Indije potovali v Mongolijo. Beneški trgovec Marco Polo je 1271–95 živel na Kitajskem. Arabec Ibn Batuta je 1325 prišel vse do Sibirije. V obdobju velikih geografskih odkritij (15./16. st.) je odkritjem takoj sledila prilastitev ozemlja. V tem času je bila glavni motiv geografskih odkritij sla po bogastvu Indije. Ker zaradi sovražnega odnosa islama, ki je prodiral proti Z, ni bila več dosegljiva po kopnem, sta Portugalska in Španija ob nabiranju novega pomorskega in geografskega znanja tekmovali pri iskanju morske poti v Indijo. B. Diaz je v službi portugalskega princa Henrika Pomorščaka 1488 dosegel Rt dobrega upanja, V. da Gama pa ga je objadral in 1498 prispel v v. Indijo (Malabar). V istem desetletju je K. Kolumb v španski službi preplul Atlantik: 1492 je prispel na Bahamske otoke, 1498 do Orinoka, 1502 do srednjeameriške obale, po njegovem prepričanju do z. Indije. Šele Balboa je 1513 pri Panami prvič zagledal Tihi ocean in ga skupaj z vsemi obalami razglasil za špansko posest. Za nadaljnja geografska odkritja Portugalcev in Špancev je bila odločilna razsodba papeža Aleksandra VI., ki je 1494 z demarkacijsko črto (370 milj z. od Zelenortskih otokov od S proti J) razdelil svet na v. (portugalsko) in z. (špansko) »misijonsko območje«. V skladu s to razmejitvijo so se Portugalci usmerili k Braziliji (P. Á. Cabral 1500) in Daljnemu vzhodu. Tam so 1509–42 odkrili Malako, Moluke, j. Kitajsko in Japonsko. Španci so iz z. delov Južne Amerike prodrli prek Srednje Amerike vse do Arizone in Misisipija. 1521 je H. Cortez osvojil Mehiko, F. Pizarro 1534 Peru, D. de Almagro 1537 Čile. 1519–22 je Portugalcem uspelo prvič obpluti svet (F. de Magalhães). Države iz sz. dela Evrope, ki so jih imeli Španci in Portugalci v j. morjih za piratske, so se v 16./17. st. posvetile severu. G. Caboto je v angleški službi 1498 ponovno odkril Severno Ameriko, ki je od časa Normanov utonila v pozabo; Francozi so 1524 prišli na Novo Fundlandijo, 1534 do Reke sv. Lovrenca. Končni cilj teh pomorščakov je bila prav tako v. Azija, do katere bi morala voditi pot tudi prek Arktičnega oceana. Med iskanjem prehoda so odkrili Novo zemljo in s. obalo Rusije (W. Barents 1594–97) ter sz. Kanado (H. Hudson 1610, W. Baffin 1616). 1577–80 je F. Drake kot drugi človek objadral svet; tretjemu je to uspelo T. Cavendishu (1586–88) in četrtemu O. van Noortu (1598–1601). Nizozemci so prispeli na Spitsberge (1596), na Južno morje, Tasmanijo (1642), prvi objadrali rt Horn (1616), pluli do Aleutov, Aljaske, v Beringov preliv (V. Bering, 1728–41 v ruski službi). Ok. 1650 so kozaki prečkali Sibirijo, ruski pomorščaki pa so ugotovili, da Azija in Amerika nista povezani s kopnim mostom. J. Cook je na treh velikih potovanjih po vseh svetovnih morjih (1768–79) raziskal Oceanijo prav do antarktičnih morij. V 19. st. je R. J. McClure (1853) končno našel dolgo iskani Severozahodni prehod, A. E. von Nordenskiöld pa 1879 Severovzhodni prehod. R. E. Peary je 1909 dosegel severni pol, R. Amundsen 1911 južni pol. Prodiranje v notranjost celin je začel A. von Humboldt z geografskimi odkritji v Južni in Srednji Ameriki (1799–1804). 1850–80 so raziskali Saharo in Sudan (H. Barth, G. Nachtigal), območje vzhodnoafriških jezer (D. Livingstone, G. Schweinfurth), porečje Konga (H. M. Stanley). 1872–75 je V. L. Cameron prečkal ekvatorialno Afriko, 1881/82 mu je sledil H. von Wissmann. Geografska odkritja Šveda S. A. von Hedina 1894–1908 so odstrla tančico s Perzije in Tibeta. 1860–62 so prvič prečkali Avstralijo (R. Burke, J. McD. Stuart). Ok. 1900 je bila Zemlja večidel znana. Novejša geografska odkritja na kopnem, v morskih globinah in v stratosferi, ki so namenjena gospodarskemu odpiranju, znanstvenemu preučevanju in tudi športu, so končala dobo geografskih odkritij, ostale so le še majhne bele lise na zemljevidih Južne Amerike, srednje Azije in Antarktike. Nadaljnje raziskovanje Zemlje omogočajo sodobni tehnični pripomočki (ledolomilci, letala, sateliti).
Dostopnost