• Išči po:
Brazilija (uradno ime República Federativa do Brasil, Federativna republika Brazilija), država v Južni Ameriki, ki zavzema srednji in vzhodni del celine in meji na vse južnoameriške države razen Ekvadorja in Čila. Državi pripadajo še manjša otočja Ilha Fernando de Noronha (z Atolom das Rocas), Penendos de São Pedro e São Paulo ter Ilha de Trindade in Ilhas Martim Vaz v z. delu Atlantskega oceana.

časovni pas srednjeevropski čas – 4 ure (na V) do – 6 ur (na Z)
površina 8,547.403 km2, S–J 4300 km, V–Z 4500 km
prebivalstvo 165,4 mln., 19 preb./km2, letna rast 1,8 %, življenjska doba 66 let
glavno mesto Brasília, 2,1 mln. preb., v Brazilskem višavju, 1200 m nad morjem
upravna razdelitev 26 zveznih držav z izvoljenimi guvernerji ter zvezno okrožje glavnega mesta
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovna članica), OAS, ALADI, SELA, Amazonski sporazum
uradni jezik portugalski, z nekaterimi brazilskimi jezikovnimi posebnostmi
denarna enota real (oznaka BRR)


Naravne razmere
Brazilija je po površini peta največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. Njena atlantska obala je dolga 7400 km. Severni del države zavzema ogromno Amazonsko nižavje (Amazonija) med Andi in Atlantskim oceanom; Braziliji pripadata dve tretjini nižavja. Na SV sega v Gvajansko višavje, kjer se v bližini venezuelske meje dviga najvišji vrh Brazilije, Pico da Neblina (3014 m). Osrednji del zavzema predvsem Brazilsko višavje, t. i. planalto, raznolika, pretežno planotasta pokrajina, ki se najvišje dviga v bližini obale (Pico da Bandeira, 2890 m, Pico das Agulhas Negras/Itatiáia, 2787 m); na V se strmo spušča v ozko obalno ravnino, na J sega vse do nižavij v porečju Ría de La Plata. Na planoti Mato Grosso v z. delu višavja izvirajo mnogi veliki pritoki Amazonke; j. od tod je Pantanal, obsežno močvirno območje tektonskega ugrezanja, ki sega vse do bolivijske meje. Podobno kot srednja Brazilija se tudi jv. del države deli na obalno ravnino, robno hribovje in višavje v notranjosti, ki se proti Z polagoma znižuje. Največje reke v Braziliji so Amazonka na S z več kot 200 velikimi pritoki, na J zgornji tok Ría Paraná, na V Rio São Francisco. Promet po zelo vodnatih rekah ovirajo številne brzice. Znani slapovi so Sedmeri slapovi na Ríu Paraná, Iguasujski slapovi na tromeji z Argentino in Paragvajem in Cachoeira de Paulo Afonso v spodnjem toku Ria São Francisco. Vsa Brazilija ima tropsko podnebje, le na skrajnem J je subtropsko. Amazonsko nižavje (na leto 2000–3000 mm padavin) in obalna ravnina (do 4000 mm) sta vroča in vlažna. Velik del dežja pade v obliki tropskih nalivov. Notranjost sv. dela je izrazito sušna. Najvišja temperatura (več kot 40 °C) in največje temperaturno nihanje sta na SV in v Matu Grossu. Ob vdoru hladnega zraka z J je v višavjih na JV možna slana, včasih celo sneg. Rastje je zelo razl. Tropski deževni gozd (hileja) raste v Amazonskem nižavju in v obalni ravnini. Naglo krčenje tega tropskega gozda že ogroža ekološko ravnovesje na Zemlji. V j. Braziliji so bili nekdaj razširjeni subtropski listnati in iglasti gozdovi z aravkarijami, a so večinoma že izginili. Hribovja in planote med Matom Grossom in Bahio so pokriti z ogromnimi, savanam podobnimi travnimi planjavami z grmičjem in nizkim drevjem (kampo). Največji del sv. Brazilije, t. i. sertão, pokrivajo katinga, skromno rastje sušnega gozda, trnasto grmičevje, kakteje in goščave. V subtropskem hribovju se je na opuščenih kavnih nasadih razširilo sekundarno rastje.

Prebivalstvo
S priseljevanjem iz razl. delov sveta in z mešanjem ras je nastalo etnično izredno pestro prebivalstvo. Največ je belcev (55 %), večinoma potomcev portugalskih, italijanskih in španskih priseljencev; 35 % je mulatov, mesticev (t. i. caboclos) in kafuzov (mešanci med Indijanci in črnci), ok. 9 % črncev (potomci afriških sužnjev). Drugo so Azijci (potomci japonskih, tudi sirskih in libanonskih priseljencev) ter Indijanci (ok. 180.000, več kot sto razl. plemen), ki živijo samo še na odmaknjenih območjih hribovite notranjosti (Mato Grosso) in Amazonije. V j. državah je 70–90 % belcev, črnci in mulati živijo predvsem v v. državah. S sušnih območij v notranjosti sv. dela, ki jih ogrožajo pogoste suše, se prebivalstvo naglo izseljuje v obalne države srednje Brazilije. Kot povsod v Latinski Ameriki se delež mestnega prebivalstva naglo povečuje, tako da živi v mestih že več kot 70 % prebivalcev. Posebej privlačna so milijonska mesta; samo v aglomeraciji São Paula (eno največjih mestnih območij na svetu) živi 10 % vsega prebivalstva Brazilije. Zaradi neprestanega dotoka podeželskega prebivalstva v industrijska mesta (beg z dežele), ki je povezan z visoko nataliteto, se naglo širijo barakarska naselja (favele). Država in Cerkev sta od 1946 ponovno ločeni, uzakonjena je svoboda veroizpovedi. Več kot 90 % Brazilcev je katoličanov (zelo razvito je čaščenje svetnikov), drugo so protestanti, pripadniki sekt in afrobrazilskih kultov, azijskih religij ter animisti (indijansko prebivalstvo). Osnovno šolanje je obvezno, vendar ga ponekod ne izvajajo. Nepismenih je 25 % prebivalcev, marsikje na podeželju več kot 30 %. Od 67 univerz v državi jih je več v lasti Cerkve.

Državna ureditev
Po novi ustavi iz 1988 (zadnje spremembe 1995), ki je zamenjala avtoritarno ustavo iz 1969, je Brazilija federativna predsedniška republika s predsednikom, ki je hkrati tudi predsednik vlade, vendar so njegove pristojnosti precej omejili; nov organ oblasti je nacionalni obrambni svet. Mandatna doba predsednika, ki ga volijo na neposrednih volitvah, je štiri leta (ne more kandidirati dvakrat zapored). Parlament (narodni kongres) je sestavljen iz poslanske zbornice (513 poslancev, izvoljenih za štiri leta) in zveznega senata (81 članov), ki jih prav tako volijo na neposrednih volitvah (za osem let). Zvezne države imajo lastne zakonodajne in sodne organe. Pravosodje je urejeno po izpopolnjenem portugalskem sistemu; najvišji organ je vrhovno zvezno sodišče v Brasílii. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Brazilsko gospodarstvo je v zadnjih desetletjih doživelo velike strukturne spremembe na prehodu iz agrarne v industrijsko državo. Brazilija je danes osma industrijska velesila na svetu. Industrializacija je zajela skoraj izključno samo zvezne države na J, tako da so znotraj države velike regionalne razlike in socialna nasprotja. Ključna gospodarska problema sta velika zadolženost v tujini (najbolj zadolžena država tretjega sveta) in zelo velika inflacija. V kmetijstvu je zaposlenih 25 % aktivnega prebivalstva, vendar se njegov delež v BDP stalno zmanjšuje. Težaven socialni položaj majhnih kmetov, najemnikov in delavcev v kmetijstvu je posledica skrajno nepravično razdeljene zemlje, saj je 45 % obdelovalnih površin v lasti 1 % veleposestnikov. Z agrarno reformo odlašajo že več desetletij. Njivske površine zavzemajo 7 % celotne površine, 20 % je pašnikov. Glavna kmetijska območja so v obalnih državah na J in na SV. Brazilija spada med vodilne svetovne pridelovalke številnih kmetijskih pridelkov (npr. skoraj 25 % svetovne proizvodnje kave). Kmetijstvo skoraj v celoti pokriva domače potrebe. Pašniki in velike živinorejske farme (fazende) so predvsem v j. državah. Brazilija ima zelo veliko rudno bogastvo, ki ga le delno izkorišča. Pokriva lastne potrebe po boksitu in bakru, je ena največjih izvoznic železove rude. Samooskrbo z nafto načrtujejo za 1997. Večjo porabo zemeljskega plina onemogoča pomanjkanje plinovodov. Najpomembnejši energetski vir je vodna energija, pred nafto, lesom in sladkornim trstom. Intenzivnejše izkoriščanje vodne energije otežujejo tehnične (prenos pridobljene energije do porabnikov), ekološke in socialne omejitve (poplavljanje poseljenih območij). Industrijska politika, ki jo izvajajo že dalj časa, spodbuja predvsem domače povpraševanje, saj lahko Brazilija z lastno proizvodnjo pokrije 80 % potreb po investicijski opremi. V industriji obvladajo le srednje zahtevne tehnologije. Sektor visoke tehnologije je bil dolgo časa zaščiten z velikimi carinami, posledica pa je, da Brazilija na tem področju ni več konkurenčna. Velik primanjkljaj je tudi v raziskovalni infrastrukturi. V zadnjih letih se Brazilija bolj odpira mednarodni konkurenci. Privatizacija in posodabljanje industrije potekata le počasi, saj sta povezana z velikim odpuščanjem delavcev, pri sedanjem naraščanju prebivalcev pa je treba na leto zagotoviti delovna mesta za 1,5 mln. novega aktivnega prebivalstva; temu ustrezno šibko je prizadevanje za smotrno zaposlovanje.
Kljub intenzivni industrializaciji v izvozu še vedno prevladujejo kava, čaj, kakav (2,7 mlr. USD), rude (1,9 mlr. USD), sadje in krmila. Sledijo železo in jeklo, avtomobili in obutev, ki prinesejo več kot 1 mlr. USD deviznih dohodkov. Največ izvažajo v ZDA in na Japonsko, s tema državama imajo precejšen zunanjetrgovinski presežek, ki pa ga porabljajo za odplačilo obresti na dolgove. Brazilija je zelo zadolžena in tuji vlagatelji zaradi strahu pred inflacijo odnašajo dobiček na varno v tujino in kljub liberalizaciji gospodarstva le malo vlagajo nazaj v Brazilijo.
V primerjavi z drugimi državami povprečno visoki dohodki brazilskih prebivalcev prikrivajo dejstvo, da živi 60 mln. ljudi v veliki revščini. Čeprav bi se Brazilija lahko razvila v stabilno gospodarsko velesilo, ji to preprečujejo zelo velike regionalne razlike v razvitosti, vase zaprt političen in upraven sistem ter pomanjkanje družbenega konsenza o razvojnih usmeritvah. Prometno omrežje ogromne države je zelo neenakomerno, gosto je samo v j. Braziliji in ponekod na SV. Cestno omrežje (samo 10 % z utrjeno podlago) je občasno ponekod neprevozno. Železnice imajo podrejeno vlogo. V Amazonskem nižavju je najpomembnejši ladijski promet. Turizem je zelo pomemben na nekaterih obalnih območjih (npr. Rio de Janeiro), v večjem delu države pa ne sodi med pomembnejše gospodarske panoge.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 468,0 mlr. USD, 2830 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 9 %, industrija 32 %, storitvene dejavnosti 59 %
uvoz (2001) 57,7 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 57,8 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001) 251 mlr. USD


Zgodovina
1500 je P. Á. Cabral pristal ob brazilski obali in jo osvojil za Portugalsko. 1531 se je začelo naseljevanje obalnega pasu (trdnjava na mestu današnjega Ria de Janeira). 1549–1763 sedež kraljevske uprave v Bahii (podkralj), od 1763 v Riu de Janeiru. V 17. in 18. st. je v obalnem pasu cvetelo pridelovanje sladkornega trsta na velikih plantažah, ki so jih obdelovali afriški sužnji; pripeljali so ok. 3 mln. sužnjev in to je popolnoma spremenilo strukturo prebivalstva. Iz São Paula so bojeviti belski priseljenci (bandeirantes) prodirali proti Z vse do vznožja Andov ter iztrebljali ali zasužnjevali Indijance. Na temelju rudarstva (zlato, diamanti) je nastala nova plast prebivalstva (mineiros); v notranjosti (Minas Gerais, Mato Grosso, Goiás) so nastala velika posestva in naselja z veličastnimi kolonialnimi cerkvami. Sistematično portugalsko naseljevanje j. dela Brazilije se je začelo 1737. 1808 je portugalski kralj Ivan VI. zbežal pred Napoleonom I. v Brazilijo in jo 1815 povzdignil v samostojno kraljevino v okviru Portugalske. Ko se je vrnil v domovino (1821), je kot njegov namestnik v Braziliji ostal njegov sin Pedro. 1822 je razglasil neodvisnost Brazilije in se kot Pedro I. okronal za cesarja; 1824 je izdal liberalno ustavo in 1831 zaradi notranjih nemirov prepustil mesto sinu Pedru II. Red jim je uspelo vzpostaviti šele po 1840. Sledile so usodne spremembe: prepoved trgovine s sužnji, odprava suženjstva (1888), pospešeno priseljevanje iz Evrope in začetek naseljevanja v notranjosti. S tem se je začelo obdobje hudih notranjih kriz, ki so jih spremljali še boji z argentinskim diktatorjem Rosasom (1852) in vojna s Paragvajem (1865–70).
Krepitev republikansko-liberalnih sil je pripeljala do padca monarhije (1889). 1891 je Brazilija postala republikanska zvezna država. Kljub notranjim sporom gospodarski razcvet na podlagi kave in začetkov industrializacije. Padec cen kave in kavčuka na svetovnem trgu je pred prvo svetovno vojno povzročil hude pretrese. Oktobra 1917 je Brazilija stopila v vojno proti centralnim silam. Svetovna gospodarska kriza v 20. letih je zelo prizadela prav deželo kave; finančne in socialne težave so pripeljale do revolucije (24.10.1930), predsednik države je postal liberalec G. Vargas. 1935 je zatrl komunistično vstajo, 1938 fašistično gibanje t. i. integralistov in novembra 1937 izdal avtoritarno ustavo. 22.8.1942 je Brazilija aktivno stopila v drugo svetovno vojno na strani zaveznikov. Oktobra 1945 so z revolucijo Vargasa sicer strmoglavili, vendar je po koncu mandata svojega naslednika, generala E. G. Dutre, z obširnim socialnim programom prišel 1951 ponovno na položaj predsednika države. Ko ga je 1954 opozicija prisilila k odstopu, je napravil samomor, njegov naslednik je bil Café Filho. 31.1.1956–30.1.1961 J. Kubitschek de Oliveira, spodbujal je nagel razvoj notranjosti in zgradil novo glavno mesto Brasília. Sledil mu je Janio Quadros, vendar je odstopil že 25.8.1961. Politična kriza se je končala, ko je 7.9.1961 predsedniško mesto zasedel dotedanji podpredsednik J. B. M. Goulart. Z referendumom so 1963 ponovno uvedli predsedniško ureditev. Zaradi levičarskih teženj je aprila 1964 prišlo do državnega udara, predsednika Goularta so strmoglavili in je zbežal v tujino. Novi predsednik je postal maršal H. de A. Castelo Branco in je zelo omejil pristojnosti parlamenta. Nova vlada ni bila sposobna obrzdati inflacije, stabilizirati gospodarstva in ublažiti socialnih napetosti. Sledili so neuspešni poskusi obvladovanja težav z različni gospodarsko-politični programi. Po 1980 so se gospodarske razmere drastično poslabšale: naraščali so dolgovi v tujini in brezposelnost, državo je prizadelo več naravnih nesreč, stopnjevali so se socialni nemiri. Vojaška diktatura se je končala s postopno liberalizacijo pod predsednikom Ernestom Geiselom (1974–79) in Joãom Batisto Figueiredom (1979–84). Z napredujočo demokratizacijo pod civilnim predsednikom Joséjem Sarneyjem (1985–90) je oktobra 1988 Brazilija dobila novo ustavo, ki je okrepila položaj parlamenta in odpravila izredno stanje. Od 1990 je bil predsednik Fernando Collor de Mello, politična in gospodarska kriza pa je dosegla nov vrhunec. Collor je 1991 razglasil plačilno nesposobnost države ob skoraj 120 mlr. USD zunanjega dolga. Ker so mu dokazali vpletenost v korupcijske afere, je konec 1992 odstopil. Njegov naslednik je postal dotedanji podpredsednik I. Franco. Januarja 1995 ga je nasledil nekdanji gospodarski minister in član Socialdemokratske stranke F. H. Cardoso. Najbolj pereč problem v državi je sprejem zakonov o zemljiški reformi; reševanje tega problema spremljajo številne napetosti, Cardosova vlada in finančna kriza sta jih le še povečali. 2003 so na volitvah izvolili levičarja L. I. Lula da Silvo.

Sorodna gesla: ABC-države | Amazonija | Brasília | Brazilski tok | Brazilsko višavje | Cabral, Pedro Álvarez | Cardoso, Fernando Henrique | Castelo Branco, Humberto de Alencar | Franco, Itamar | Goulart, João Belchior Marques | Gvajana | kampo | katinga | Kubitschek de Oliveira, Juscelino | Lula da Silva, Luiz Inácio | Mato Grosso | Rio de Janeiro | sertão | Vargas, Getúlio | Venezuela


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek