Henrik (angleško Henry, francosko Henri, nemško Heinrich, portugalsko Henrique), knezi:1. Henrik I., nemški kralj (919–936), *ok. 875, †2.7.936 Memleben; prvi kralj iz družine Liudolfingov (brez cerkvenega kronanja), oče cesarja Otona I. Velikega; švabsko in bavarsko priznanje si je moral izbojevati, 925 pridobil še Lotaringijo in območje med rekama Eider in Schlei. 933 premagal Madžare, nato pa z vrsto gradov kraljestvo zavaroval pred Slovani in Madžari.
Sorodna gesla: Henrik II. Prepirljivec | Oton I. Veliki3. Henrik II. Prepirljivec, bavarski vojvoda (955–76 in 985–95), sin vojvode Henrika I., *951, †28.8.995; zaradi upora proti Otonu II. 976 odstavljen, 985 znova imenovan za vojvodo.
Sorodna gesla: Boleslav II. | Henrik I. | Oton II. | Štefan I. Sveti | Teofano4. Henrik II. Svetnik, nemški kralj (1002–24), sin Henrika II., Prepirljivca, *6.5.973 Abbach, †13.7.1024 Grona; po rodu Liudolfing, 995 bavarski vojvoda. Obnovil državno oblast v Italiji in 1014 postal cesar; poljskega vojvodo Boleslava I. Hrabrega prisilil k izročitvi Češke in Meißenške marke, a mu je 1018 podelil v fevd Lužice; 1007 ustanovil škofijo v Bambergu, tam je v stolnici pokopan skupaj z ženo Kunigundo; 1146 razglašen za svetnika.
Sorodna gesla: Lorena6. Henrik III., nemški kralj (1039–56), Salijec, sin Konrada II., *28.10.1017, †5.10.1056 Bodfeld; 1046 cesar; podpiral cerkveno reformno gibanje (Cluny), 1046 odstavil tekmujoča papeža in drugega za drugim imenoval štiri nemške državne škofe za papeže (Klemen II., Damazij II., Leon IX., Viktor II.); 1041 se je bojeval proti Čehom, 1043 proti Madžarom in spet uveljavil nemško vrhovno fevdno oblast. Pokopan v stolnici v Speyerju.
Sorodna gesla: Andrej I. | avstrijska zgodovina | Cluny | Kazimir I. Prenovitelj | Klemen II. | Konrad II. | Leon IX. | nemška kolonizacija Vzhoda | nemška zgodovina | Salijci7. Henrik IV., nemški kralj (1056–1106), sin kralja Henrika III., *11.11.1050, †7.8.1106 Liège; po očetovi smrti (1056) je regentstvo nad mladoletnim Henrikom prevzela mati Agnes Poitoujska, nato pa nadškofa Ano II. in Adalbert I. Ko je 1065 Henrik IV. začel vladati, se je takoj uprl preveliki moči državnih knezov in 1073–75 zatrl upor na Saškem. Najhujši nasprotnik Henrika IV. je bil papež Gregor VII., ki je z obsodbo simonije nastopil proti laični investituri in s tem prizadel sistem državne Cerkve. Investiturni boj, v katerem je večina posvetnih in cerkvenih knezov stopila na papeževo stran, je dosegel vrhunec s Henrikovim izobčenjem (1076). Henrik IV. se je kazni lahko otresel le s spokorniškim odhodom v Canosso (1077) in se šele nato uspešno uprl kraljema Rudolfu Švabskemu in Hermanu Salmskemu. 1080 znova izobčen; 1084 zasedel Rim in se dal protipapežu Klemenu III. okronati za kralja. Obnovitev bojev proti reformnemu papeštvu (1090–97) pa je Henriku IV. prinesla izgubo Italije. Končno je zaradi upora svojega sina Henrika V. izgubil še oblast na Nemškem. Šele po smrti je bilo preklicano izobčenje nad njim. Grob v stolnici v Speyerju.
Sorodna gesla: angleška zgodovina | Charta Libertatum | Viljem I. Osvajalec9. Henrik V., nemški kralj (1106–25), Salijec, sin kralja Henrika IV., *11.8.1086, †23.5.1125 Utrecht; 1104–06 se je uprl očetu, a je po njegovi odstranitvi z oblasti nadaljeval protipapeško politiko; 1111 prisilil papeža Pashala II., da ga je okronal. Po smrti mejne grofice Matilde Toskanske si je zagotovil njena alodialna posestva, ki so bila prej obljubljena papežu; 1122 končal investiturni boj s sklenitvijo wormškega konkordata s papežem Kalistom II. S Henrikom V. je 1125 izumrla salijska dinastija. Grob v stolnici v Speyerju.
Sorodna gesla: Konrad III. | Lotar III. Supplinburški | Welfi11. Henrik II. Jazomirgot, avstrijski mejni grof (1141–56), nato vojvoda (1156–77), Babenberžan, sin Leopolda III. in brat škofa Otona Freisinškega, *ok. 1114, †13.1.1177 Dunaj; 1140/41 renski palatinski grof, 1141 avstrijski mejni grof; 1143 prejel tudi Welfom odvzeto vojvodino Bavarsko, vendar se ji je 1156 moral odpovedati v korist Henrika Leva, Avstrija je bila povzdignjena v vojvodino in odcepljena od Bavarske (privilegium minus).
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Babenberžani | Henrik Lev | Leopold III. | Oton Freisinški | Welfi12. Henrik Lev, bavarski in saški vojvoda (1142–80), iz rodbine Welfov, sin vojvode Henrika X., Ponosnega, *ok. 1129, †6.8.1195 Braunschweig; prejel vojvodino Saško (1142), ki je bila odvzeta njegovemu očetu, in Bavarsko (1156, po odcepitvi Avstrije); vodil več križarskih pohodov proti Slovanom in podpiral kolonizacijo vzhodnih pokrajin (med spodnjim tokom Labe in Baltskim morjem). Nasprotja med Staufovci in Welfi, ki so se pomirila z umirjenim vladanjem njegovega sorodnika cesarja Friderika I. v 50. letih 12. st., so se razvnela 1176, ko se Henrik ni hotel udeležiti cesarjeve vojne proti lombardskim mestom. Ko se je Henrik sprl s severnonemškimi knezi, je bil 1179/80 nad njim izrečen državni preklic in odvzeti so mu bili državni fevdi. Ostala mu je le alodialna posest Braunschweig-Lüneburg.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Bavarska | Braunschweig | Friderik I. Barbarossa | Henrik II. Jazomirgot | Knut VI. | Mecklenburg | München | nemška kolonizacija Vzhoda | Obodriti | Oton I. | Oton IV. | prisilna vrnitev fevda | Turingija | Valdemar I. Veliki | Welfi | Wittelsbachi13. Henrik II., angleški kralj (1154–89), vnuk kralja Henrika I. iz rodbine Anžu-Plantagenet, *5.3.1133 Le Mans, †6.7.1189 Chinon; začetnik rodbine Plantagenet. Po očetu podedoval Anžu, Maine in Touraine, po materi Matildi, hčerki angleškega kralja Henrika I., pa poleg Anglije še Normandijo in Bretanjo; s poroko z Eleonoro Akvitansko (1152), ki se je ločila od francoskega kralja Ludvika VII., dobil še Poitou, Guyenne in Gaskonjo. 1171/72 oplenil dele Irske; samovoljo baronov zatrl s kraljevo osrednjo oblastjo in s clarendonskimi konstitucijami (1164) uzakonil pravico razpolaganja s cerkvenimi posestvi in vrhovno sodno oblast nad duhovščino. Canterburyjski nadškof Th. Becket ni priznal konstitucij, zato so ga 1170 umorili (verjetno brez Henrikove vednosti).
Sorodna gesla: Akvitanija | angleška zgodovina | anžujsko kraljestvo | Becket, Thomas | Eleonora Akvitanska | Irska | Ivan I. Brez dežele | Ludvik VII. Mlajši | Matilda | Plantagenet | Rihard I. Levjesrčni | Štefan Bloiški14. Henrik VI., nemški kralj (1190–97), sin cesarja Friderika I. Barbarosse., *1165 Nijmegen, †28.9.1197 Messina; 1191 si je zagotovil cesarsko krono. Od 1186 poročen s Konstanco, dedinjo južnoitalske normanske države; te zahteve je 1194 uveljavil z orožjem in se dal v Palermu okronati za kralja Sicilije. Riharda I. Levjesrčnega, ki je padel v njegovo ujetništvo, je 1194 izpustil iz ujetništva šele proti plačilu ogromne odškodnine in po obljubi fevdne pokornosti cesarju. S Henrikom VI. je staufovska moč dosegla vrh; izjalovil pa se je poskus, da bi Sicilijo trdneje povezal s cesarstvom in da bi obe kroni ostali dedni v staufovski rodbini. Grob v stolnici v Palermu.
Sorodna gesla: Batukan | nemška kolonizacija Vzhoda | Šlezija16. Henrik Raspe, turinški deželni grof (1227–47), *ok. 1204, †16.2.1247 Wartburg; 1246 s podporo papeža Inocenca IV. izvoljen za protikralja Frideriku II.; kljub zmagi nad Konradom IV. ob reki Nidda (pri Frankfurtu na Majni, 5.8.1246) se ni mogel uveljaviti.
Sorodna gesla: Friderik II. | Inocenc IV. | Konrad IV.17. Henrik III., angleški kralj (1216–72), vnuk kralja Henrika II., *1.10.1207 Winchester, †16.11.1272 Westminster; sin Ivana I. Brez dežele je 1224 izgubil Poitou. Med uporom angleških baronov (1258–65) premagan pri Lewesu, leto dni v ujetništvu; med njegovo vladavino se je oblikoval angleški parlament.
Sorodna gesla: angleška zgodovina | De Montfort, Simon | Ivan I. Brez dežele | Ludvik IX. Sveti | Rihard Cornwalski18. Henrik (VII.), nemški kralj (1220–35), sin cesarja Friderika II., *1211 Sicilija, †12.2.1242 Martirano (verjetno samomor); 1220 izvoljen za nemškega kralja, 1222 okronan v Aachnu; njegova samovoljna politika v nemškem delu države je bila v nasprotju s politiko njegovega očeta v Italiji; skupaj z lombardskimi mesti se je uprl očetu, zato so ga 1235 odstavili in zaprli (Apulija).
Sorodna gesla: Friderik II.19. Henrik VII., nemški kralj (1308–13), Luksemburžan, *ok. 1275 Valenciennes, †24.8.1313 Buonconvento; kot luksemburški grof izvoljen za nemškega kralja. Po izumrtju Pšemislov je svoji rodbini pridobil Češko (1310); 1310–12 se je lotil anahronističnega poskusa obnoviti cesarsko oblast v Italiji, to so močno podprli gibelini; uspelo mu je cesarsko kronanje (1312), ne pa pomiritev Italije. Grob v stolnici v Pisi.
Sorodna gesla: angleška zgodovina | Lancaster | lolardi | Rihard II.21. Henrik Plauenski, veliki mojster nemškega viteškega reda (1410–13), *ok. 1370, †9.11.1429 Lochstädt; 1391 redovni vitez, po porazu pri Tannenbergu (1410) obvaroval obstoj nemškega viteškega reda. Zaradi reformnih poskusov, namenjenih okrepitvi pred nadaljnjimi spopadi s Poljaki, 1413 odstavljen in vrsto let zaprt.
Sorodna gesla: nemški viteški red | Tannenberg22. Henrik V., angleški kralj (1413–22), sin kralja Henrika IV., *16.9. (?) 1387 Monmouth, †31.8.1422 Bois; po uničenju angleških lolardov je spet razvnel boje v stoletni vojni; zmagal pri Azincourtu (1415) in 1420 zasedel Pariz; v pogodbi iz Troyesa (1420) potrdil svoje zahteve po francoskem prestolu.
Sorodna gesla: Izabela | lolardi | stoletna vojna23. Henrik Pomorščak, portugalski princ, *4.3.1394 Porto, †13.11.1460 Sagres; vzdolž zahodnoafriške obale napotil trgovske in raziskovalne odprave in postavil temelje portugalski pomorski moči.
Sorodna gesla: Afrika | Alfonz V. Afričan | geografska odkritja | Portugalska24. Henrik VI., angleški kralj (1422–61 in 1470/71), sin kralja Henrika V., *6.12.1421 Windsor, †21.3.1471 (verjetno umorjen); 1453 moral končati stoletno vojno in se odpovedati vsem zahtevam po francoski kroni in vsem francoskim posestvom, razen Calaisu. Med vojno rož ga je 1461 strmoglavil Edvard IV.; 1470 mu je uspelo za kratko obdobje še enkrat zasesti angleški prestol.
Sorodna gesla: angleška zgodovina | Rihard III. | Tudorji | vojne rož26. Henrik VIII., angleški kralj (1509–47), sin kralja Henrika VII., *28.6.1491 Greenwich, †28.1.1547 Westminster; sijajni renesančni knez; skupaj s tastom Ferdinandom II. Katoliškim iz Aragonije oz. s cesarjem Karlom V. sprožil tri vojne proti Franciji (1512–15, 1522–25, 1543–46); za njegov protiluthrovski spis Assertio Septem Sacramentorum mu je papež Leon X. 1521 podelil naziv branilec vere (defensor fidei). Spori z Rimom so se začeli v 20. letih, ko je Henrik VIII. zasegel cerkveno posest za financiranje svoje drage politike in razkošnega dvora; ker mu papež Klemen VII. ni dovolil ločitve od Katarine Aragonske, se je odcepil od rimske Cerkve. 1533 je Th. Cranmer razveljavil njegov zakon, Henrik VIII. pa se je poročil z Ano Boleyn. S posebnim aktom se je Henrik VIII. 1534 uzakonil za poglavarja angleške (anglikanske) Cerkve. Podržavil je samostansko posest (1536/39) in preganjal vse, ki so ostali zvesti stari veri, pa tudi protestante, ki so prihajali s celine. Kljub njegovim prizadevanjem po utrditvi anglikanske Cerkve se je vedno bolj utrjeval kalvinizem. Henrik VIII. je bil šestkrat poročen; dve ženi, Ano Boleyn in Katarino Howard, je dal usmrtiti.
Sorodna gesla: Amyot, Jacques | Chambord | Franc I. | hugenoti | Karel V. | Katarina Medičejska | Margareta Valoijska | Mavricij Saški | Verdun28. Henrik III., francoski kralj (1574–89), tretji sin kralja Henrika II., *19.9.1551 Fontainebleau, †2.8.1589 Saint-Cloud (umorjen); 1573/74 poljski kralj. Bojeval se je proti hugenotom; kljub temu je dal 1588 umoriti premočnega vodjo katoliške lige vojvodo Henrika Guiškega in njegovega brata kardinala Ludvika. Po smrti matere Katarine Medičejske (1589) sam postal hugenot, zabodel ga je nek fanatični menih.
Sorodna gesla: francoska zgodovina | Guise | Henrik IV. | hugenoti29. Henrik IV., francoski kralj (1589–1610), Burbon, kot Henrik III. navarski kralj (1572–1610), *13.12.1553 Pau, †14.5.1610 Pariz (umorjen); od 1569 voditelj hugenotov. Ob njegovi poroki z Margareto Valoijsko (1572) je izbruhnil hud pokol (šentjernejska noč). Kot dedič Henrika III. (1589) je lahko končal napade katoliške lige in španskega kralja Filipa II. šele s prestopom v katoliško vero 1593 (‘Pariz je vreden ene maše’). Z nantskim ediktom (1598) dosegel spravo s hugenoti; uveljavil absolutno kraljevsko oblast; 1610 ga je umoril katoliški fanatik François Ravaillac.