francoska umetnost, do odcepitve zahodnofrankovske države v 10. st. sta se nemška in francoska umetnost skupno razvijali v karolinški umetnosti. Z romaniko se začenja samosvoj razvoj francoske umetnosti, in sicer do ok. 1100 predvsem v stavbarstvu in kiparstvu; prvi vrhunec je doživela na J, kjer so antični arhitekturni spomeniki močno oplajali provansalsko stavbarstvo. Po 1150 je prešlo težišče na S, v Normandijo in Burgundijo, tam so se nato pojavili tudi začetki gotike. Prva povsem gotska arhitektura v Franciji je opatijska cerkev Saint Denis pri Parizu. V 13. st. je francoska gotska umetniška ustvarjalnost dosegla svoj vrhunec. Pariz in pokrajina Île-de-France sta postala zbirališče vseh umetniških možnosti. Po francoskih katedralah in njihovih slikanih oknih in skulpturah (Chartres, Reims, Amiens, Notre-Dame/Pariz) se je zgledoval ves zahodni kulturni krog. Šele italijanska renesansa je omajala vodilni položaj francoske umetnosti, ki se je nato na splošno oplajala ob italijanskem slogovnem razvoju, razen Burgundije, kjer je pozni gotiki sledil samosvoj razvoj renesanse (C. Sluter). Umetniki iz t. i. fontainebleaujske šole, ustvarjalci slikarske, kiparske in notranje dekorativne opreme dvorca Fontainebleau pri Parizu, so prenesli italijanske pobude v Francijo. Značilni primeri francoskega renesančnega stavbarstva so gradovi ob Loari (Blois, Chambord), pariški Louvre, Fontainebleau pri Parizu in dvorec Luxembourg v Parizu. Sredi 17. st. je ob obsežnih naročilih francoskih kraljev v francoskem baroku sledil vnovični razcvet vseh umetniških zvrsti; francoska arhitektura, plastika, slikarstvo, grafika, vrtovi, notranja oprema in umetna obrt so postali zgled vsej Evropi. Zlasti posvetna reprezentačna arhitektura je ob številnih teoretičnih obravnavah mer in proporcev doživljala intenziven razvoj. Vodilni položaj je obdržala francoska umetnost še daleč v 18. st. Tudi neoklasicizem je izhajal predvsem iz Francije, v slikarstvu so ga predstavljali: J.-L. David, F. in M. Gérard, J. A. D. Ingres, iz umetnosti E. Delacroixa, T. Géricaulta in pozneje H. Daumierja pa je slikarstvo prejemalo spodbude vse do sodobnosti. Sredi 19. st. je v slikarstvu sledil realizem (G. Courbet, barbizonska šola). Tudi francoski art nouveau je dosegel predvsem v arhitekturi (H. Guimard: vhodi v pariški metro) in v umetni obrti (É. Gallé) svetovni pomen. V slikarstvu je impresionizem s svojim razgrajevanjem trdnih oblik v svetlobne odbleske (É. Manet, A. Renoir, C. Monet, C. Pissarro, A. Sisley) postal za evropsko slikarstvo v celoti izjemnega pomena. P. Cézanne, ki se je prvi odvrnil od impresionizma, je ok. 1880 našel svoj osebni slog in ta mu je zagotovil mesto med vodilnimi evropskimi slikarji. Ploskovitost slikovne strukture v trdno obrisanih barvnih lisah je poudarjal tudi P. Gauguin, nadaljevali so jo pripadniki skupine Nabis in fauvizma (H. Matisse, A. Derain, M. de Vlaminck). V kiparstvu se je A. Rodin ukvarjal z vprašanjem učinkovanja svetlobe, medtem ko se je A. Maillol posvečal klasično oblikovanemu ženskemu aktu. V kubizmu, ki so ga ok. 1907 utemeljili P. Picasso, G. Braque, J. Gris z reduciranjem predmetov na stereometrične prvine, je bilo povzeto in dosledno izvedeno načelo, ki ga je zastopal že P. Cézanne. Z Delaunayjevimorfizmom se je ta smer nadaljevala v razstavljanje v barvne ploskve. Podzavest, kot vir navdiha, je imela v dadaizmu (M. Duchamp) in tudi v nadrealizmu pomembno vlogo (A. Breton, 1924 Manifest nadrealizma, M. Ernst in S. Dalí). Abstraktna umetnost se je uveljavila večidel šele po 1944 v okviru École de Paris (R. Bissière, J. Deyrolle, J. Dewasne, K. Hartung, A. Magnelli, S. Poliakoff, P. Soulages) in s smerjo action painting (G. Mathieu); iz nje je izšla informelna francoska različica tašizma. Pojmovanje slike je razširil J. Dubuffet z uporabo novih materialov, npr. mavca, proda, katrana ipd., medtem ko je Y. Klein z gobami kot nosilci barve dajal svojim monokromatičnim slikam značilnosti reliefa. V. Vasarely in F. Morellet sta med vodilnimi predstavniki op arta. K novejšim umetniškim smerem štejejo še novi realizem in pop art, ki razčlenjujeta fenomene porabniške družbe (Arman, César, D. Spoerri, J. Tinguely). V 70. letih je N. de Saint-Phalle s svojimi kričeče poslikanimi ženskimi figurami iz poliestra (nanas) pomembna predstavnica francoske avantgardne umetnosti. Za ponovni razmislek o abstraktni umetnosti je bila pomembna skupina Support-surface. V 80. letih zanimanje za figuraliko, nato umetnost v urbanem in socialnem prostoru, raba videa in drugih medijev.
Dostopnost