film [angleško, ‘kožica’], 1. splošno:tanka homogena plast, npr. olje na vodi, lak na ravni podlagi.2. fotografija:prožen plastovit trak, na katerem s fotografsko ali filmsko kamero napravimo posnetek. Na prozorno, pribl. 0,1 mm debelo podlago iz nitroceluloze, acetilne celuloze ali polivinilklorida je nanesena emulzija, občutljiva za svetlobo. Širina filma je standardizirana: v fotografskih kamerah se največ uporabljata filma širine 35 mm in 60 mm; velikost posnetka je odvisna od kamere (npr. 24 × 35 mm, 6 × 9 cm). Po načinu pakiranja ločimo filme v zvitku, filme v kaseti in ravni oz. plani film. Po spektralni občutljivosti emulzije razlikujemo ortokromatični film, pankromatični film, barvni film, rentgenski film, infrardeči film idr., po namenu uporabe pa negativni film in pozitivni film ter barvni in črno-beli film. Občutljivost filmske emulzije za svetlobo navajajo z lestvicami DIN, ASA in ISO. Kinofilm ima ob strani (nekdaj na obeh straneh) vrsto luknjic (perforacija); to omogoča enakomeren tek filma skozi snemalno kamero in projektor. Na neperforirano stran filma je optično ali magnetno posnet zvočni zapis. Pri normalnem filmu, ki je širok 35 mm, je velikost slike 18 × 24 mm. Pri ozkih filmih širin 16, 9,5 in 8 mm dobimo slike 7,5 × 10,5 mm, 6,5 × 8,5 mm in 4,5 × 3,25 mm, pri filmih super-osem pa 5,4 × 4 mm (kinematografija, fotografija). Posebne prostorske učinke v kinematografiji dosežejo s širšimi filmi; npr. 70 mm s formatom slike 22 × 48,6 mm. Za snemanje televizijskih oddaj danes namesto fotografskih filmov vse bolj uporabljajo magnetni trak, ki ima sicer slabšo kakovost slike, ne potrebuje pa razvijanja in ga je mogoče takoj uporabiti in ponovno posneti.
Proizvodnja Filmska proizvodnja obsega igrane (ekonomsko najpomembnejša skupina), dokumentarne, izobraževalne, kulturne in propagandne filme – Igrani filmi nastajajo v samostojni produkciji, po naročilu in v koprodukciji. Pri igranem filmu običajno najprej obdelajo filmsko snov v obliki sinopsisa (kratek oris dogajanja) ali treatmenta (nekoliko podrobnejši oris dogajanja), nato sledi scenarij. Na podlagi slednjega nastane snemalna knjiga (natančna navodila za snemanje), ki jo pripravi režiser. Zatem se snovi lotijo igralci in filmska ekipa (poleg režiserja še snemalec, avtor glasbe, mojster zvoka, scenograf itd., pa tudi producent in vodja snemanja). Posneti film v laboratorijih fotokemijsko obdelajo. Po prvem kopiranju negativa dobijo delovno kopijo za montažo. Distributer razdeli končani film lastnikom kinematografov. Vsako leto potekajo v razl. mestih filmski festivali in tekmovanja, na katerih nagrajujejo najboljše filme in sodelavce s priznanji in denarnimi nagradami (zlata palma, zlati medved). Posamezne nacionalne filmske ustanove in združenja podeljujejo tudi posebne vsakoletne nagrade za najboljše dosežke na področju filma, med katerimi je najbolj znana nagrada ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti (oskar).
Zgodovina Ok. 1830 so se pojavila t. i. kolesa z živimi podobami, vrteče se figure konjev, plesalcev ipd. v razl. fazah gibanja (J. Plateau, F. Uchatius). Sočasni izum fotografije (L. J. M. Daguerre) je pozneje omogočil E. Muybridgeu izdelavo serije fotografij živali v gibanju (1878), kar je O. Anschnütz na podlagi kolesa z živimi podobami izpopolnil v tahiskop (»hitrogled«; 1889). Odločilni korak naprej je naredil Th. A. Edison s perforiranim filmskim trakom (1889), snemalno kamero, kinetografom (1891) in napravo za gledanje (kinetoskop). S kinematografom (kombinirano napravo za snemanje in predvajanje) bratov A. in L. Lumière je bilo mogoče film prikazovati na platnu. Njuna prva javna predstava, 28.12.1895 v pariškem Grand Caféju, velja danes za rojstni datum filma. Filmska zgodovina kot zgodovina filmskih umetnikov, slogov in zvrsti se je začela šele tedaj, ko so ustvarjalci presegli raven golega optičnega reproduciranja in se naučili predstavljeni predmet filmsko interpretirati: z izbiro izreza in snemalnega kota, osvetlitvijo, ostrino slike, gibanjem objektov in kamere, montažo. – Prvi filmi nemega obdobja so bili vsebinsko in oblikovno še zgolj sejemske senzacije. Na filmskih trakovih bratov Lumière je bil v neštetih prizorih iz vsakdanjega življenja ponazorjen čudež naturalistične reprodukcije. Francoz G. Méliès je s šaljivimi animiranimi filmskimi čarovnijami ustvaril zgled filmske burleske. Iz ameriških komedij slapstick M. Senneta sta izšla zvezdnika komedije Ch. Chaplin in B. Keaton. Med ameriškimi pionirji filma je začel D. W. Griffith oblikovati umetniški jezik. Njegova dramaturška uporaba montaže je vplivala na ruski revolucionarni film, režiserji S. M. Eisenstein, V. I. Pudovkin in D. Vertov pa so jo razvili v umetniško-agitacijski princip. Po prvi svetovni vojni se je začel v Franciji razcvet filmskega eksperimenta z impresionistično montažo, rafiniranimi razpoloženjskimi podobami in globokimi psihološkimi metaforami (A. Gance, M. L'Herbier, L. Delluc, G. Dulac, J. Epstein). Poznejša avantgarda se je nagibala k nadrealizmu (L. Buñuel, J. Cocteau) in k cinéma pur, čisti igri oblik (F. Léger, R. Clair). V nemškem nemem filmu se je po prvi svetovni vojni začelo umetniško pomembno obdobje. Poleg zgodovinskih kostumskih filmov (E. Lubitsch) je prevladovala z ekspresionizmom spodbujena slikarsko-arhitektonska slogovna usmeritev, za katero je bilo značilno upodabljanje demoničnih nagonov in usodnih sil (C. Mayer, F. W. Murnau, F. Lang). Po 1924 je opazna k zunanjem svetu usmerjena težnja, na katero je vplivala »nova stvarnost« (G. W. Pabst in W. Ruttmann). Kratek ekonomski in umetniški razcvet je doživel tudi skandinavski film, na Švedskem z režiserjema V. Sjöströmom in M. Stillerjem, na Danskem s C. Th. Dreyerjem. Z nastankom zvočnega filma ob koncu 20. let so postala optična pomagala nemega filma za izražanje akustičnih učinkov odveč; bolj realističen vtis pa je bil pogostokrat umetniško manj kakovosten, saj so zanemarjali slikovno govorico. Svetovna gospodarska kriza je okrepila usmeritev k realističnemu gledanju. Francoski film je z deli J. Vigoja, R. Claira, M. Carnéja in J. Renoirja dosegel nov vrhunec. V Angliji se je pod vodstvom J. Griersona izoblikovala šola dokumentarnega filma, ki je želela prikazati »dramo vsakdanjega življenja«. Tudi ameriški film je razvil socialnokritično usmerjeni realizem, ki ga je bilo moč opaziti tako v novi obliki gangsterskega filma kot v satiričnih komedijah (F. Capra). Obenem so nastale nove zvrsti, kot so filmski muzikal, risani film (W. Disney) in vestern. V obdobju Stalina je v Rusiji filmska umetnost zamrla pod doktrino socialističnega realizma, v Nemčiji in Italiji pa pod ideološkim terorjem fašizma. Iz duha odpora proti fašizmu se je v Italiji 1945 rodil neorealizem (L. Visconti, R. Rossellini, V. De Sica, C. Zavattini), ki je skušal ponuditi nepotvorjeno podobo vsakdanje socialne dejanskosti. Na začetku 50. let si je filmska produkcija opomogla od pretresov vojne. Izjemo pomeni v letih 1944–48 le švicarski film z nekaterimi človekoljubno zasnovanimi filmi L. Lindtberga. Kljub okrepljenim obnovitvenim težnjam so nastala v izjemnih okoliščinah ali v manjših državah pomembna dela. Vrhunski filmi so uspeli režiserjem, kot so F. Fellini, M. Antonioni, P. P. Pasolini, B. Bertolucci (Italija), R. Bresson, M. Ophüls, J. Tati (Francija), I. Bergman (Švedska), E. Kazan, St. Kubrick (ZDA) in L. Buñuel (Španija). S t. i. »obdobjem odjuge« je dobila filmska proizvodnja v državah nekdanjega vzhodnega bloka nov zagon. Zlasti poljski film je dosegel prepričljivo umetniško raven (J. Kawalerowicz, A. Wajda, A. Munk); Češkoslovaška in Jugoslavija sta si s svojimi lutkovnimi in risanimi filmi pridobili mednarodni ugled (J. Trnka, zagrebška šola risanega filma). Japonski film si je z režiserji, kot sta A. Kurosawa in K. Mizoguchi, zagotovil odmevnost na Zahodu. Od konca 50. let je v razl. državah zaslediti preporod filma. V Franciji je krog mladih intelektualcev spodbudil novi val: F. Truffaut, C. Chabrol, L. Malle, J.-L. Godard. Podobno se je v ZRN pojavil mladi nemški film (V. Schlöndorff, A. Kluge, R. W. Fassbinder). Tržni prisili sta se skušala iztrgati angleški Free Cinema (K. Reisz, T. Richardson) in New American Cinema (A. Warhol, G. Markopoulos) s svojimi undegroundnimi filmi. Film je ustvaril priljubljene igralce, zvezde, kot so B. Bardot, H. Bogart, G. Cooper, M. Dietrich, Fernandel, G. Garbo, C. Grant, E. Jannings, A. Magnani, M. Monroe, R. Schneider in R. Valentino. Na področju dokumentarnega filma se je mdr. v Franciji, Italiji, ZDA in Kanadi razvila usmeritev, ki so jo poimenovali cinéma vérité in je skušala dejanskost odslikavati neposredneje, kot je to zmogel tradicionalni dokumentarni film.
Film v Sloveniji Začetki slovenskega filma segajo v leto 1905, ko je K. Grossmann posnel prve metre filmskega traku: Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru. V 20. in 30. letih so kratke dokumentarne filme snemali V. Bešter, B. Jakac in M. Badjura. Prva dva slovenska celovečerna filma sta režirala J. Ravnik (V kraljestvu Zlatoroga, 1931) in F. Delak (Triglavske strmine, 1932), vendar gre v obeh primerih za dokumentarca z zgolj nekaj prvinami igranega filma. Prvi pravi igrani celovečerni film je šele po vojni posnel F. Štiglic (Na svoji zemlji, 1948). V naslednjih desetletjih je bilo v Sloveniji posnetih več sto kratkih, dokumentarnih in animiranih filmov in več kot 130 celovečernih igranih filmov. Poleg F. Štiglica so pomembnejše opuse ustvarili J. Gale, F. Čap, J. Kavčič, B. Hladnik, M. Klopčič, K. Godina idr.
Dostopnost