psihiatrija [grško], veda o duševnih boleznih; specialistična veja medicine, ki se ukvarja z raziskovanjem, diagnosticiranjem in zdravljenjem duševnih bolezni. Te so si do 18. st. razlagali kot delo hudobnih duhov, čarovnijo, krivo vero in kot znak obsedenosti s hudičem. Sodobna psihiatrija temelji na psihopatologiji in nevrologiji oz. patologiji možganov in uporablja različne metode zdravljenja. Od srednjega veka je bil nadzor nad norci v rokah skupnosti ali samostanov.
Kratek pregled: psihiatrija Od srednjega veka je bil nadzor nad norci v rokah skupnosti ali samostanov. V 17. in 18. st. so začeli zaradi večanja števila prebivalstva in zahtev absolutističnih držav po redu duševne bolnike zapirati v velike ustanove. V razsvetljenstvu se je odnos do duševno bolnih spremenil. Vzroke bolezni so začeli znanstveno raziskovati, bolnike pa zdraviti in jim pomagati na human način. Pariški zdravnik P. Pinel je 1793, kmalu po francoski revoluciji, temeljito spremenil psihiatrijo. V 19. st. so duševne bolnike zdravili z nenavadnimi napravami; vrteli so jih v kletkah, pogosto do izgube zavesti ali smrti. V nemškem cesarstvu sta vladali birokratska disciplina in težnja po preprečevanju drugačnosti, zato je bil položaj duševno bolnih večinoma težak. Napredna psihiatrija se je lahko razvijala šele v 19. st. skupaj z novimi odkritji o psihologiji človeka in kmalu tudi psihoanalize. 1870 je bila ustanovljena v gradu Hölzli v Zürichu ustanova, ki si je pridobila svetovni sloves s psihiatroma A. Forelom in E. Bleulerjem. Nacizem si je postavil dva cilja: preprečitev potomstva z dednimi boleznimi s prisilno sterilizacijo in uničenje duševnih bolnikov kot nepotrebnih in življenja nevrednih ljudi. Približno 70.000 duševnih bolnikov je postalo žrtev evtanazije. Zaprli so jih v posebne ustanove in tam večino takoj ubili s plinom ali injekcijami. To početje je bilo sicer prikrito, vendar so se širile govorice o grozodejstvih, saj dima iz krematorijev ni bilo mogoče prikriti. V 60. letih 20. st. sta antipsihiatrija in socialna psihiatrija kritizirali psihiatrične ustanove, v katerih so bili bolniki odrezani od socialnega življenja in vsakršne odgovornosti. Sodobne metode zdravljenja in socializacije spodbujajo samopomoč, odgovornost in samostojno delo; bistvo stanovanjskih in delovnih projektov za duševno bolne je vključevanje v družbo in okrepitev samostojnosti.
Dostopnost