raztopina, homogena porazdelitev topljenca v topilu. V raztopini je raztopljena snov največkrat porazdeljena v obliki molekul ali ionov (pri pravih raztopinah). V ožjem pomenu je raztopina tekoča in nastane z raztapljanjem trdne snovi v tekočem topilu (npr. raztopino kuhinjske soli dobimo z raztapljanjem kuhinjske soli v vodi). V širšem pomenu pa so raztopine lahko trdne, tekoče ali plinaste (zlitine). Nekatere tekočine se lahko mešajo v poljubnem razmerju, npr. alkohol in voda, druge le v omejenem (npr. voda in parafinsko olje). Trdne snovi se lahko raztapljajo v vodi le toliko časa, da je raztopina nasičena. V nasičeni raztopini je raztopljena največja možna količina topljenca: tako nastane npr. usedlina kristalov soli. Topnost snovi je v topilu razl., snovi so lahko topne, težko topne in netopne (topnostni produkt). Z naraščajočo temperaturo se topnost večine snovi povečuje. Raztopine imajo višje vrelišče (zvišanje vrelišča) in nižje zmrzišče kot čisto topilo (znižanje zmrzišča). Pri raztapljanju snovi se lahko toplota sprošča ali porablja (toplota raztapljanja). Tlak nad raztopino je enak vsoti vseh delnih parnih tlakov komponent, ki sestavljajo raztopino in je odvisen od temperature (osmozni tlak; osmoza). Značilna primera za raztopino plinov v plinih sta zrak in svetilni plin. Raztopine plinov v tekočinah nastajajo z absorpcijo, npr. O2 in CO2 v vodi; pomembne so za življenje asimilirajočih rastlin v vodi (asimilacija). Raztopine plinov v trdnih snoveh nastajajo z nalaganjem plinskih molekul v kristalno mrežo trdnih snovi (paladij sprejme pri 20 °C v svojo mrežo 350–380-krat večji volumen vodika od svojega lastnega).
Dostopnost