indijska zgodovina, kultur iz kamene in bronaste dobe, izpričanih s številnimi najdbami, še ni mogoče nedvoumno kronološko uvrstiti. Tudi etnična pripadnost prvotnih prebivalcev ni pojasnjena (Dravidi, Mundi). Indska kultura (ok. 3000–1500 pr. n. š.) je bila povezana z Mezopotamijo (trgovski stiki); vplivi na poznejšo Indijo niso dokazani. Ok. 1500 pr. n. š. so s SZ v dolino Inda prišli Indoarijci (napol nomadska plemena živinorejcev in vojščakov na bojnih vozovih), pozneje so prodrli tudi v dolino Gangesa in proti jugu ter razširili svoj jezik po celotnem severu. Verjetno enotna država ni nastala. Pohod Aleksandra Velikega (326/325 pr. n. š.) je le malo vplival na indijsko kulturo. Večji del Indije je združila dinastija Maurja (ok. 322–185 pr. n. š.). Sledile so lokalne dinastije, mdr. Šunga, Kanva in Andhra. Ok. 70–220 n. š. so SZ in zgornjo dolino Gangesa obvladovali Kušani (Kušan). Dinastijama Gupta (4.–6. st.) in Harša (606–47) je znova uspelo ustvariti veliko državo in odbiti Heftalite (Bele Hune). Sledile so lokalne dinastije: Pala in Sena v Bengaliji, Handela v Madža Pradešu, Čauhan v Rajputanu, Pratihara na SZ. Čalukja, Palava, Raštrakuta in Čola (kolonizacija iz Indokitajskega polotoka in Indonezije) na jugu. – Preden so Indijo osvojili muslimani, so se vrstili roparski napadi (npr. Mohamed iz Ghaznīja, 1001–27). Od 1175 osvajanja Goridov; ok. 1200 je bil ustanovljen delhijski sultanat (razl. dinastije: Khaldži, Tughluk, Lodi). 1526 ga je osvojil Babur. Njegovi nasledniki (Moguli) so osvojili skoraj celotno Indijo (J se je še dolgo upiral: mdr. Vidžajanagar, 1336–1646). Z Aurangzebom (ok. 1700) se je začel propad. Po V. da Gami je na indijskih obalah nastalo več evropskih naselbin (Pondicherry: Francozi; Goa in Diu: Portugalci; Šrilanka: Nizozemci; Madras, Kalkuta, Bombaj: Britanci); premoč so si pridobili Britanci (zmaga R. Cliva nad bengalskim navabom 1757; 1761 so Francozi po britanski blokadi predali Pondicherry; Britanci so 1802 dobili tudi Šrilanko). Po odporu predvsem sikhov in Marathov je do 1850 zavladala celotni Indiji Angleška vzhodnoindijska družba. Po uporu čet družbe (1857) je Indijo prevzela britanska krona (1877 kraljica Viktorija oklicana za indijsko cesarico). V naslednjih desetletjih se je okrepil indijski nacionalizem; britanska popuščanja, npr. ustava 1909 (indijski parlament ob podkralju), ga niso mogla ublažiti. Po prvi svetovni vojni so izbruhnile lokalne vstaje, krepila se je Kongresna stranka (M. K. Gandhi, J. Nehru). 1947 je Indija kot dominion znotraj Britanske skupnosti narodov dobila neodvisnost. Pri tem je pod pritiskom Muslimanske lige prišlo do razdelitve na Indijsko unijo in Pakistan. Po pristopu majhnih kneževin se je Indijska unija 1950 razglasila za samostojno demokratično republiko pod britansko krono. Zaradi sporov zaradi Kašmirja so izbruhnili oboroženi spopadi s Pakistanom. 1961 je bila vključena Goa. Tretja indijsko-pakistanska vojna se je končala 1971 s porazom Pakistana in razglasitvijo republike Bangladeš. Pod ministrsko predsednico I. Gandhi (1966–77, 1980–84) pospeševanje gospodarskega razvoja in izboljševanje socialnih razmer (»zelena revolucija«); avtoritarno vladanje Gandhijeve pa je vedno bolj krepilo politično opozicijo. 1975 je bil kot zvezna država vključen Sikim. 1977–80 je vlado sestavila nova stranka Džanata (M. Desai). V zunanji politiki je poskušala Indija pod vlado stranke Džanata izboljšati odnose s sosednjimi državami, odnosi s Pakistanom pa so nihali med krizo in začasnim popuščanjem napetosti. Notranjepolitično je bil začetek 80. let v znamenju naraščajočih konfliktov med etničnimi in verskimi skupinami. Zaradi spopadov med kastami (posebej v Biharju in Gudžaratu), nemirov zaradi spora o uradnem jeziku (Goa, Asam, Karnataka, Tamil Nadu) in na novo nastalega hinduističnega fundamentalizma pa je vse več zveznih držav prišlo pod neposredno upravo osrednje vlade. Posledica agresivnega separatizma ekstremnih sikhov v Pandžabu je bil napad vladnih čet na Zlati tempelj v Amritsarju (1984). Istega leta je bila I. Gandhi žrtev atentata. Ubil jo je telesni stražar, sicer sikh. 1984–89 je vladal njen sin R. Gandhi. Umorjen je bil med volilno kampanjo 1991. Po zmagi Kongresne stranke je predsednik stranke N. Rao sestavil manjšinsko vlado. 1992 je spet zmagala Kongresna stranka pod predsednikom P. V. N. Raom. Njegovo vladavino so pretresale hude notranjepolitične krize, pa tudi težnje zveznih držav Džamu in Kašmir, Pandžab in Asam po neodvisnosti. Poleg tega ima težave zaradi gospodarskih problemov in vse večje brezposelnosti. Ko so fundamentalistični hindujci konec 1992 uničili mošejo v Ayodhyi, so predvsem na S države in v Bombaju izbruhnili krvavi spopadi med hindujci in muslimani. Zvezna vojska jih je le s težavo zatrla. Kongresna stranka je morala na parlamentarnih volitvah 1996 priznati poraz. Decembra 1997 je indijski predsednik K. R. Narayanan zaradi politične krize razpustil parlament in 1998 razpisal nove volitve. Zmagala je hinduistična stranka Bharatija Džanata. Maja 1998 je Indija izvedla prvi jedrski poizkus, sledil ji je Pakistan. Proti državam so uvedli sankcije; na pritisk ZDA se 1999 v t. i. lahorski deklaraciji obe državi odrečeta nadaljnjim poskusom. Aprila 1999 je vlada A. B. Vajpayeeja za en glas zgubila glasovanje o zaupnici, na izrednih volitvah (ker opozicijska Kongresna stranka ni mogla sestaviti vlade) je spet zmagala stranka Bharatija Džanata. Ko so decembra 2001 islamski skrajneži vdrli v indijski parlament in pobili 23 ljudi, je Indija Pakistan obtožila terorizma; vojno med državama je po spopadih v Kašmirju preprečilo mednarodno diplomatsko posredovanje. Po volitvah maja 2004 je predsednik države postal član Kongresne stranke Manmohan Singh.
Dostopnost