elektromagnet, žična tuljava z jedrom iz mehkega železa, po kateri teče električni tok. Sila magnetnega polja, ki pri tem nastane, se uporablja za premagovanje elastičnih, magnetnih in vztrajnostnih sil: elektromagnet lahko proizvaja zvok (zvočniki, telefon), regulira električni tok s stikali (rele, telegrafija), vzbuja signale (zvonec, budilka na izmenično napetost, aktiviranje z vlečno silo), varuje naprave (pretokovno ali zaščitno stikalo), vzbuja električne stroje, dviga jeklene bloke, železne odpadke itd., v visokoenergijski fiziki se lahko uporablja za pogon, zaviranje ali pospeševanje delcev. Sila elektromagneta je sorazmerna kvadratu njegovega magnetnega pretoka in jo je mogoče usmeriti (z delovno zračno režo) na element, na katerega naj deluje. Od novih superprevodnih materialov, pri katerih ni več potrebno hlajenje s tekočim helijem, temveč zadostuje hlajenje s tekočim dušikom (visokotemperaturni superprevodniki), si obetajo velik napredek v energetiki in razvoju visokoučinkovitih elektromagnetov.

Sorodna gesla: avtomatizacija | dvižni magnet | električni števec | elektromehanski | elektronski zaklop | kotva | magnet | magnetenje | magnetno polje | sklopka | transformator | tuljava | Wagnerjevo kladivce | zračna reža | železno jedro


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek