španska umetnost, najstarejša pričevanja predzgodovinske umetnosti na območju zdajšnje Španije so stenske slike iz Altamire, v starem veku pa feničanski, grški in zlasti rimski vplivi (stavbni relikti mdr. v Tarragoni, Méridi, Segovii). Iz obdobja zahodnogotske vladavine (414–711) so najstarejše cerkve (Oviedo) in kraljeva dvorana v Narancu (8. st.). Za nadaljnji razvoj španske umetnosti je bil pomemben orientalski vpliv v dobi arabske vladavine (711–1492). V prepletu z z. likovnimi prvinami so nastajali zelo samosvoji slogi (mozarabski slog, slog mudéjar, platereskni slog), ki špansko umetnost razlikujejo od umetnosti drugih evropskih dežel. Na španskem severu, ki ni bil pod arabsko zasedbo (Katalonija), se je od 10. st. v tesnem sožitju z j. Francijo razvijala bogata romanska umetnost. Stavbarstvo in kiparstvo: romarska cerkev Santiago de Compostela, samostan Santa Maria de Ripoll, Santo Domingo de Silos. Slikarstvo: predvsem knjižno slikarstvo (rokopisi Apokalipse), poleg tega freske in tabelne slike pod bizantinskim in koptskim vplivom. V gotiki so po francoskih zgledih nastale velike, bogato okrašene stolnice v Burgosu, Toledu, Sevilli, Leónu, Zaragozi, Segovii in Valladolidu (slog mudéjar). Poleg stavbne plastike na stolnicah so ob koncu srednjega veka pod nemškim in nizozemskim vplivom nastajali veliki rezljani oltarji. V slikarstvu so vse do 16. st. prevladovali italijanski in nizozemski vplivi. Začetek renesanse označuje platereskni slog v arhitekturi, preplet islamskih in gotskih prvin z italijansko renesanso (križni hodnik pri Santiagu de Composteli). Šele v mogočnem kompleksu El Escoriala in v letnem dvorcu Karla V. pri Granadi se je uveljavila italijanska renesansa. V kiparstvu se je A. Berruguete popolnoma ločil od trdoživega vpliva gotike. V slikarstvu, ki je bilo v 16. st. še vedno pod italijanskimi in nizozemskimi vplivi, se je začel razcvet z El Grecom, L. de Moralesom, F. de Ribalto in F. Herrero starejšim; vrhunec je sledil z barokom v 17. st. z J. de Ribero, F. de Zurbaránom, B. E. Murillom in zlasti z D. Velázquezom. Arhitekturo tega obdobja je večidel obvladoval churriguerizem, v kiparstvu se je strastni religiozni izraz prepletal s poudarjenim naturalizmom. Vodilni mojstri v 17. st.: G. Hernández, A. Cano, P. de Mena in J. M. Montañéz, v 18. st.: F. Zarcillo y Alcaraz. Ob prehodu v 19. st. se je španska umetnost pridružila evropskemu neoklasicizmu, katerega vpliv na slikarstvo je premagal F. de Goya. Ob koncu 19. st. se je v stavbah A. Gaudíja znova močno izrazila nacionalna posebnost (findesièclovska umetnost). K slovesu španske umetnosti v 20. st. so odločilno prispevali španski slikarji, živeči v tujini: J. Gris, J. Miró, P. Picasso, in kiparja P. Gargallo in J. Gonzáles. S. Dalí je ob tem ostajal bolj osamljena umetniška osebnost. V združenju sodobnih španskih slikarjev El Paso izstopata A. Tàpies in A. Saura; ukvarjata se z izraznimi sredstvi informela. Kot protistrujo velja omeniti skupino Equipo 57, ki se bolj posveča geometrizirani abstrakciji.
Dostopnost