Hartmann [hártman], Nicolai, nemški filozof, *20.2.1882 Riga, †9.10.1950 Göttingen; najprej privrženec novokantovske (novokantovstvo) marburške šole; pod Husserlovim vplivom razvijal lasten filozofski sistem, ki je temeljil na kritičnem realizmu. Njegova ontologija po eni strani raziskuje realno bit, ki jo pojmuje kot večplastno (anorganska, organska, duševna in duhovna), pri čemer vsako posamezno plast poskuša opredeliti tako po modalnostih kot po kategorijah in zakonih; na drugi strani je področje idealne biti (matematična stanja stvari in vrednote), ki ima posebne zakonitosti. Onkraj spoznatnosti, ki je predmet ontologije, je po Hartmannu neomejeno področje transobjektivnega. Njegova etika, ki izhaja iz vrednostne etike M. Schelerja, poudarja človekovo svobodo in »občutek« za razvrstitev vrednot.
Dela: Osnovne značilnosti metafizike spoznanja (Grundzüge einer Metaphysik der Erkenntnis, 1921), O temelju ontologije (Zur Grundlegung der Ontologie, 1935), Možnost in stvarnost (Möglichkeit und Wirklichkeit, 1938), Zgradba realnega sveta (Der Aufbau der realen Welt, 1940), Filozofija narave (Philosophie der Natur, 1950), Teleološko mišljenje (Teleologisches Denken, 1951), Estetika (Ästhetik, 1953).
Dostopnost