ikonoklazem, uničevanje sakralnih krščanskih umetnin, ki so predstavljale božje osebe ali svetnike. Pojavljalo se je v razl. dobah: na koncu 6. st. v frankovski državi pod škofom Serenom, v 8. in 9. st. v bizantinskem cesarstvu, v posebno drastični obliki v 16. st. na območjih, kjer se je razširila reformirana Cerkev (U. Zwingli, J. Calvin). Največje uničevanje s hudimi političnimi posledicami pa je bilo avgusta 1566 na Nizozemskem.

Sorodna gesla: bizantinska umetnost | Calvin, Jean | frankovska država | ikonolatrija | Janez Damaščan | Knox, John | Zwingli, Ulrich


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek