armenska književnost, začetek pomeni prevod Svetega pisma iz sirščine škofa Mezropa Maštoca in Šahaka Velikega (5. st.), poleg tega številni drugi prevodi cerkvenoteoloških spisov iz sirščine in grščine. Počasi je nastajala samostojna armenska književnost; pomemben pesnik sveti Gregorij Narekaci (10. st.) z mističnimi pesmimi in himnami. Iz posvetnega ljudskega slovstva 14. st. (npr. Konstantin iz Ernske) so se razvile pesmi priljubljenih bardov in trubadurjev 16.–18. st., med njimi tudi pesmi Nahapeta Kučaka in Arutina Sajadiana, imenovanega Sajat-Nova (†1795) – njegove ljubezenske pesmi so priljubljene še danes. Začetek 19. st. nov razmah z mehitaristi. Pomembni avtorji 19./20. st.: Hakob Paronjan in Ervand Otian (satire in drame), Grigor Zohrab (realistična kratka proza), Hakob Melik-Hakobijan, imenovan Rafi (proza), Gabriel Sundukian (†1912).
Dostopnost