vremenska karta, kartografski prikaz vremenskih razmer; vremenoslovcu naj bi zagotovil boljši pregled kot pomoč za vremensko napoved; pogosto je tudi objavljena. Na osnovni vremenski karti zmernih širin je mogoče videti ciklone in anticiklone ter tople in hladne fronte (po sklenjenih izobarah). Obsežne, dobro izražene tvorbe zračnega tlaka so stacionarne ali pa se z z. tokovi premikajo in večinoma omogočajo spremljanje dogajanj v ozračju.
Kratek pregled: vremenska karta Nižinska (prizemna) vremenska karta je dvodimenzionalna slika razporeditve zračnega tlaka, tokov in mej med zračnimi masami (frontami) v spodnjih plasteh ozračja našega planeta. Najpomembnejši elementi v tej predstavitvi so izobare (črte enakega zračnega tlaka) in fronte. Na razvoj vremena pa seveda vplivajo še drugi dejavniki, kot so procesi v višjih plasteh atmosfere, porazdelitev kopnega in morja, talni relief, letni in dnevni čas. Podatki o zračnem tlaku se vedno nanašajo na morsko gladino. V meteoroloških opazovalnicah, ki ležijo na nadmorski višini med 10 in 500 m, ta tlak izračunajo. Takšna redukcija je potrebna za pravilen prikaz horizontalnega razporeda tlaka, kajti zračni tlak je zelo odvisen od višine. Veter merijo na odprtem prostoru v višini 10 m. Čim večji je gradient tlaka, tem močnejši je veter; toda tudi stopnja stabilnosti ali labilnosti atmosferske plastovitosti, sestava oz. hrapavost tal (trenje), pa tudi ukrivljenost izobar in zemljepisna širina imajo določen vpliv. Plastovitost in učinek trenja odločata tudi o stopnji odmika smeri vetra od izobar (za 10 do 70 stopinj v smeri proti nizkemu tlaku). Pri poročilih za ladje so dodani še podatki o temperaturi vode (v desetinkah °C) ter smeri in hitrosti gibanja ladje. Na satelitskem posnetku prekriva visoka oblačnost nižje oblake. Nekateri nimajo nobene neposredne zveze s frontami ali prizemnim ciklonom, nastali so lahko zaradi območij dviganja zraka in višinskih tokov. Visoka in srednje visoka oblačnost sta videti svetlejši od nizke. Glavni atmosferski tok ne teče pri tleh, temveč v višini med 1000 in 10.000 m. Okoli hemisfere (poloble) se vleče meandrirajoči trak (včasih tudi dva) močnega (večinoma) zahodnega vetra. Pod tem je značilen pas nenehno spreminjajočega se vremena v plasti zraka pri zemlji; zunaj njega je spremenljivost vremena manj izrazita. Višinski tok učinkuje na dogajanje v bližini tal. Premika ciklone, ali natančneje, območja padanja in naraščanja tlaka. Na nižinski karti (na njej so polja tlaka precej šibkejša kot v višjih plasteh, fronte ob njej pa so močneje nagnjene) nastajajo valovi, ki se v nadaljnjem poteku večinoma razvijejo v manjše ciklone. Prav tako tudi dogajanja pri tleh vplivajo na višinske tokove. Pas močnih vetrov poteka od območja južno od Islandije prek Poljske do Belega morja. Višinska karta predstavlja oblikovitost ploskve 500 hPa v atmosferi s črtami enake višine, podobnimi izohipsam gorovja na zemljevidu. Uporabljena enota je geopotencialni dekameter (10 m = 1 dekameter), ki na 45° zemljepisne širine ustreza konvencionalnemu metru in je na polu za manj kot 1 % krajši. To enoto so uvedli zaradi tehničnih razlogov. Pri premočrtnem toku in nespremenjenem gradientu tlaka je hitrost toka stalna, sorazmerna gradientu in v obratnem sorazmerju s sinusom zemljepisne širine. Pri tej vrsti toka sta gradientna in Coriolisova sila (navidezna odklonska sila, ki nastane zaradi vrtenja Zemlje) v ravnotežju, tako da piha veter vzporedno z izohipsami. Pri ukrivljenem in konfluentnem oz. difluentnem (stekajočem oz. raztekajočem se) toku vplivajo dodatni pospeški na hitrost in smer vetra. Avtor Peter-Jochen Schäfer
Dostopnost