trk, medsebojni zadetek dveh (ali redko več) gibajočih se teles ali delcev. Pri vseh trkih se ohranja vsota gibalnih količin vseh udeleženih delcev. Ločimo dva skrajna primera: 1. po prožnem (elastičnem) trku letita telesi v razl. smeri. Vsa kinetična energija teles pred trki se v obliki kinetične energije ohrani tudi po trku. Lažje telo prevzame precej več energije od težjega (npr. biljardni krogli); 2. pri popolnoma neprožnem trku (neelastičnem trku, plastičnem trku) se telesi spojita in se po trku gibljeta z isto hitrostjo in v isto smer. Skupna gibalna količina se ohrani, del kinetične energije pa se prek plastične deformacije teles pretvori v toploto. Večina trkov, ki jih opazimo v naravi, leži med obema skrajnostma. Za prožni trk telesa s trdo steno, ki si jo lahko predstavljamo kot telo z neskončno maso, velja odbojni zakon (odboj), pri neelastičnem trku pa se kinetična energija telesa popolnoma pretvori v deformacijsko delo, oz. se pozneje sprosti kot toplota (izstrelek se zarine v steno). Trki so zelo pomembni v atomski fiziki, saj prek njih preučujejo sestavo snovi (vzbujanje s trki, ionizacija s trki, Comptonov pojav). Verjetnost za trke dveh osnovnih delcev opisuje presek.
Dostopnost