zunanjetrgovinska politika, del gospodarske politike za urejanje zaščite blaga domače proizvodnje pred tujo konkurenco, zunanje trgovine in drugih oblik gospodarskega sodelovanja države s tujino (tj. dolgoročno sodelovanje v proizvodnji, najem opreme, maloobmejni promet, prodaja blaga iz brezcarinskih prodajaln). Področja zunanjetrgovinske politike: 1. vrednotenje ekonomskih kategorij; nanaša se predvsem na sistem menjalnega tečaja domače valute (fiksni, fleksibilni in uravnavani fleksibilni) in njegov vpliv na druge ekonomske kategorije (stroški, cene, obrestne mere, oblikovanje dobička ipd.); 2. devizni režim, ureja plačilni promet in kapitalske tokove s tujino (nihanje med stopnjami liberaliziranosti in centraliziranosti); 3. režim izvoza in uvoza blaga in storitev; ureja tokove blaga in storitev s tujino, da bi bili zunanjetrgovinska in plačilna bilanca uravnoteženi, ter ustrezno zaščitno politiko (sistem prostega uvoza in izvoza, količinskih in vrednostnih kontingentov in dovoljenj); 4. organiziranost zunanje trgovine; ureja pogoje za sodelovanje domačih subjektov v mednarodni menjavi (liberalizem, intervencionizem, zunanjetrgovinski monopol); 5. zaščita domačega gospodarstva (tudi zaščitna politika); cilj je primerno odpiranje domačega gospodarstva tuji konkurenci, da bi s tem dosegli optimalno gospodarsko rast in razvoj (osnovni instrumenti so carine idr. uvozne dajatve, kontingenti, izvozne premije ipd.). Zunanjetrgovinska politika je lahko v pristojnosti nacionalnih (vlada, parlament), nadnacionalnih (EU) ali mednarodnih (GATT, MDS, Svetovna banka) institucij.
Dostopnost