osrednjeandska kultura, jedro območja andske kulture (Peru, Bolivija, s. Čile). Prehranjevalno gospodarstvo je temeljilo na priobalnem ribolovu, gojenju kulturnih rastlin (koruza, metlika, v visokogorju do višine 4500 m krompir in druge gomoljnice) in živinoreja (lama, alpaka, morski prašički), ki je bila sicer v stari Ameriki neznana. Terasno poljedelstvo in namakalne naprave so spremenili naravno pokrajino tako v gorovju kot v rečnih oazah obalnih puščav. Da bi si zagotovili oskrbo, so pogosto pošiljali koloniste na druga podnebna območja (npr. na v. pobočja Andov, kjer so gojili koko). Obstajajo podatki o bojih za vodne izvire ali o bojih kot obrednem žetvenem žrtvovanju. V poznem predšpanskem obdobju so se zlasti na obali razvile izrazito razslojene družbe (duhovniki oz. duhovniški vladarji, plemstvo, podložniki; Inki), sicer pa je oblast slonela na sorodstveno povezanih skupinah. Razkošno čaščenje umrlih med praznovanji ob 1. novembru se je ohranilo vse do danes. Poleg božanske matere zemlje (Pačamama) so častili še številna božanstva, ki so predstavljala gore, skale in ozvezdja. Astronomija in koledarsko vedenje sta bila slabše razvita kot v Mezoameriki, manjkala je tudi pisava (khipu, vozlovna pisava). Od naravnih danosti je bil odvisen razvoj družbenega sodelovanja. Že v 3. tl. pr. n. š. so nastale naselbine brez lončevine, od 1500 pr. n. š. so znane keramika in velike kamnite zgradbe. V številnih obdobjih oz. pokrajinah so imele naselbine mestne značilnosti, pogosto so jih načrtovali za upravna središča (Machu Picchu) z velikimi državnimi skladišči. Na obali so postavljali številne, pogosto stopničaste piramidne zgradbe, ki so bile temelj za svetišča in vladne palače (huaca). Ker so se cele skupine prebivalcev ukvarjale z nekaterimi posebnimi rokodelskimi obrtmi, je to omogočilo vrhunske dosežke na področju lončarstva, kovinske obrti (zlitine iz zlata, srebra, bakra), tkalstva (slikovno tkanje) ter izdelovanja pletenih predmetov in predmetov iz perja (staroameriška umetnost). Na razvoj obalnih kultur v rečnih oazah je vplivalo širjenje gorskih kultur, ki so s svojo versko ikonografijo poenostavljale umetnost teh kultur in jim vtisnile svoj pečat (»horizonti«): »zgodnji horizont« ok. 1000 pr. n. š. (čavinska kultura), »srednji horizont« 700–1100 n. š. (Tiwanaku, Wari), »pozni horizont« po 1450 (Inki). V »prvem vmesnem obdobju« (pribl. 100 pr. n. š.–700 n. š.) so cvetele vikuška kultura (Vicús) in močejska kultura na s. obali, v središču zgodnja Lima, na j. obali parakaška in naskanska kultura. V »drugem vmesnem obdobju« (12.–15. st.) so sledile čimujska, čankajska in ikanska kultura, v visokogorju jezera Titikaka pa ajmaranska kultura (Ajmaranci) čulp.
Dostopnost