katalonska umetnost, manj slogovni kot geografski pojem; označuje umetnost okoli Barcelone in Vicha, v dolinah v v. Pirenejih in v Roussillonu. Pomembne so freske; v 11./12. st. razširjene bolj kot kjerkoli drugod v Evropi; sočasno so nastajale strogo oblikovane, izrazno močne, polikromatične sakralne plastike, ki so po svoje spreminjale slogovne prvine evropske romanike. V knjižni ilustraciji so še naprej živele mozarabske prvine. Za arhitekturo so značilne uravnotežene oblike z malo členjenimi pročelji in masivnimi stavbami. Samosvoje izražene umetniške oblike v zgodnji gotiki so zaradi političnih in gospodarskih sprememb (združitev s Kastilijo, odkritje Amerike, Sevilla kot glavno špansko pristanišče) izgubile poudarek. Od gotike pa vse do poznega 19. st. je katalonska umetnost prevzemala evropski oblikovni kanon, pri tem pa ni prispevala omembe vredne ustvarjalnosti. Šele proti koncu 19. st. je katalonska umetnost z močnimi ustvarjalnimi osebnostmi (A. Gaudí, P. Picasso) dosegla razcvet in močno vplivala na razvoj evropske umetnosti.
Dostopnost