• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
simfonija [grško, ‘sozvočje’], večstavčna orkestralna skladba; prvotno pomenila homofone instrumentalne stavke (ok. 1600), potem uvodne stavke v suito, oratorij, opero (ok. 1650). Iz italijanske uverture se je simfonija v 18./19. st. razvila v reprezentativno zvrst instrumentalne glasbe. Najbolj cenjena je bila v dunajskem klasicizmu in romantiki, v ustvarjanju J. Haydna, W. A. Mozarta, L. van Beethovna, F. Schuberta, R. Schumanna, J. Brahmsa in A. Brucknerja. Stavki v simfoniji: 1. hitri sonatni stavek, 2. počasni stavek, mnogokrat v pesemski obliki, 3. menuet ali scherzo (tega je uvedel Beethoven), 4. rondo ali hitri sonatni stavek. Drugi pomembni skladatelji simfonij so bili še G. Mahler, A. Dvořák, P. I. Čajkovski, J. Sibelius, I. Stravinski, S. S. Prokofjev, D. D. Šostakovič, A. Honegger, P. Hindemith, K. A. Hartmann, H. W. Henze. Med Slovenci zlasti L. M. Škerjanc, M. Bravničar in B. Arnič.

Sorodna gesla: Arnič, Blaž | Beethoven, Ludwig van | Brahms, Johannes | Bravničar, Matija | Bruckner, Anton | Čajkovski, Peter Iljič | Dvořák, Antonín | Hartmann, Karl Amadeus | Haydn, Joseph | Henze, Hans Werner | Hindemith, Paul | Honegger, Arthur | Mahler, Gustav | menuet | Mozart, Wolfgang Amadeus | opera | oratorij | Prokofjev, Sergej Sergejevič | rokoko | rondo | scherzo | Schubert, Franz | Schumann, Robert | Sibelius, Jan | simfonična pesnitev | sin- | sinfonietta | Stravinski, Igor | suita | Škerjanc, Lucijan Marija | Šostakovič, Dmitrij Dmitrijevič | uvertura


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek