koroški Slovenci, del slovenskega naroda na avstrijskem Koroškem; od uvedbe državne meje na Karavankah po prvi svetovni vojni koroški Slovenci žive kot narodna manjšina. Prvotno slovensko naselitveno območje v Vzhodnih Alpah (Karantanija) se je zelo zmanjšalo, slovensko-nemška jezikovna meja pa se je premaknila na JV zaradi nemške kolonizacije in germanizacije; ta je bila od sredine 19. st. načrtna, v 20. st. nekajkrat tudi nasilna. V slovenskem delu Koroške je 1846 po uradnem štetju živelo ok. 118.000 slovensko govorečih prebivalcev, samo v mejah današnjega naselitvenega območja 86.650 (ali 97,5 % tamkajšnjega prebivalstva); 1890 je bilo na tem območju še ok. 82.200 slovensko govorečih (85,4 % prebivalcev), 1910 le ok. 64.000 (67,7 %), ok. 35.250 (38,4 %) leta 1923, 25.336 (25,8 %) leta 1934, 39.304 (42,0 %) pod nacisti leta 1939, 39.242 (36,4 %) leta 1951, 19.593 (16,3 %) leta 1971 in 13.668 (11,0 %) leta 1991, ko naj bi število slovensko govorečih v vsej deželi po uradnih podatkih znašalo 16.461; empirične ocene govore o 40.000–60.000 koroških Slovencih. Od sredine 19. st. je bil slovenski krog v Celovcu zelo pomemben za razvoj vseh Slovencev (M. Majar, A. M. Slomšek, A. Einspieler, A. Janežič, Mohorjeva družba). Neupoštevanje ali izrinjanje slovenskega jezika iz šolstva, uprave, sodstva, kulturnega in političnega življenja so koroški Slovenci skušali nadomeščati z življenjem v društvih; položaj slovenskega jezika je bil boljši v katoliški Cerkvi, in sicer tudi zaradi dejavnih slovenskih duhovnikov. V 19. st. segajo začetki slovenskega hranilništva in posojilništva ter zadružništva, oblike samopomoči koroških Slovencev. Še do najnovejšega časa pa je izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja praviloma pomenilo tudi odpoved slovenske narodni zavesti. Prelom v razvoju koroških Slovencev je pomenil koroški plebiscit 10.10.1920. Po njem je izgubila službe in se večinoma tudi izselila v osrednjo Slovenijo skoraj vsa inteligenca. Manjšina ni bila zaščitena v skladu z določbami saintgermainske mirovne pogodbe. Oblasti so celo podpirale dejavnost protislovenskih organizacij. Po anšlusu (1938), posebej pa po zasedbi Jugoslavije aprila 1941 se je začela »končna rešitev koroškega vprašanja«; ta je vključevala tudi izselitev več kot 1000 koroških Slovencev v notranjost nacističnega rajha (aprila 1942); protinacistični odpor manjšine je zato prerasel v oborožen partizanski boj. Ta se je povezal s slovenskim NOB in bil deležen tudi pomoči z. zaveznikov. To je bil edini oboroženi protinacistični boj znotraj meja nemškega rajha in zato so bili maščevalni ukrepi toliko grozovitejši. Prva leta po vojni so si koroški Slovenci prizadevali za priključitev k Sloveniji (oz. Jugoslaviji). 1955 v starih mejah obnovljena republika Avstrija manjšini ni bila pripravljena poravnati škode, ki so jo povzročili nacisti; še manj dežela Koroška, ki je kmalu po uveljavitvi avstrijske državne pogodbe odpravila obvezno dvojezično osnovno šolstvo (uvedeno 1945). Več desetletij prizadevanj koroških Slovencev, njihovih lastnih sredstev in pomoči države matične Slovenije je bilo potrebnih, da ima zdaj manjšina na voljo kolikor toliko zadovoljive možnosti za vzgojo in izobraževanje v slovenskem jeziku. Od 1949 so koroški Slovenci politično organizirani v krščanskodemokratski Narodni svet koroških Slovencev in levičarsko organizacijo (od 1955: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem); tudi kulturno-prosvetni centrali sta dve: Slovenska prosvetna zveza in Krščanska kulturna zveza.
Dostopnost