aberratio ictus ([aberácio íktus], latinsko, ‘skrenitev udarca’), napaka v zamišljenem poteku vzročne zveze, ko je namesto objekta, ki ga je storilec hotel napasti, zadet drug objekt; lahko stek med poskusom kaznivega dejanja in dokončanim kaznivim dejanjem, storjenim z morebitnim naklepom ali iz malomarnosti.

Sorodna gesla: actio libera in causa | storilec


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek