• Išči po:
Amerika, dvojna celina med Atlantskim oceanom na V in Tihim oceanom na Z; sestavljena je iz Severne in Južne Amerike, ki ju povezujeta vmesni kopenski most (Srednja Amerika) in otoški lok Antilov (Zahodna Indija). Imenujemo jo tudi Novi svet, v nasprotju s Starim svetom na V; skupna površina kopnega 42,1 mln. km2.

Naravne razmere
V geološki zgradbi razlikujemo tri osnovne enote: na Z sklenjen niz geološko mladih nagubanih gorstev (Kordiljere), na V staro, erodirano osnovno gorstvo, v notranjosti obsežne ravnine in nižavja ob velikih rekah (Misisipi, Amazonka idr.). Zaradi velike dolžine (z arktičnimi otoki od S proti J ok. 15.500 km) so zelo velike razlike v podnebju, rastju in živalstvu. Večji del Severne Amerike je v zmerno toplem pasu, večina Južne Amerike v tropskem pasu.

Amerika: osnovni geografski podatki
vrhovi (izbor), višina v metrih nad morjem

Aconcagua Andi 6959
Nevado del Illimani Andi 6882
Nevado Ojos del Salado Andi 6880
Nevado Huascarán Andi 6768
Čimboraso Andi 6267
Mount MacKinley (Denali) Aljaska 6198
Volcán Citlaltépetl Mehika 5700
Mount Whitney Sierra Nevada 4421
Volcán Tajumulco Gvatemala 4211

reke (izbor), dolžina v km, porečje v km2

Amazonka 6437 7,180.000
Misisipi z Misurijem 6021 3,230.000
Río Paraná 4264 3,100.000
Mackenziejeva reka 4241 1,787.000
Reka svetega Lovrenca 3350 1,269.000
Rio São Francisco 3199 630.000
Jukon 3185 855.000
Río Grande 2840 570.000
Orinoko 2575 1,086.000

jezera (izbor), površina v km2, globina v m

Zgornje jezero 82.103 405
Huronsko jezero 59.570 229
Michigansko jezero 57.757 281
Veliko medvedje jezero 31.153 413
Veliko suženjsko jezero 28.570 614
Eriejsko jezero 25.667 64
Winnipeško jezero 24.390 18
Ontarijsko jezero 19.011 244
Titikaka 8288 281


Prebivalstvo
V Ameriki živi ok. 847 mln. ljudi zelo razl. narodnosti, od tega 313 mln. v Severni Ameriki in 430 mln. v Južni Ameriki (skupaj s Srednjo Ameriko in Zahodno Indijo); povprečna gostota v obeh delih je ok. 17 preb./km2. Prvotni prebivalci, ki so verjetno prišli iz Azije prek Beringovega preliva, so Indijanci in Eskimi in so danes večinoma odrinjeni na obrobna območja. Zlasti v Severni Ameriki in tudi v Srednji in Južni Ameriki je močno priseljevanje iz Evrope, v Severni Ameriki predvsem iz Anglije, Francije, srednje in severne Evrope, v Južni Ameriki iz Španije, Italije in Portugalske; tudi potomci sužnjev iz Afrike in priseljencev iz Azije.

Gospodarstvo
Zelo velike razlike v gospodarski razvitosti med Severno Ameriko ter Srednjo in Južno Ameriko; v Kanadi, ZDA in Argentini prevladuje mehanizirano kmetijstvo, usmerjeno v pridelavo tržnih presežkov; plantažno gospodarstvo v delih Srednje Amerike in v Braziliji. Z rudnim bogastvom se lahko večinoma same oskrbujejo le Kanada, ZDA in Brazilija. V industriji ima anglosaška Severna Amerika popolno premoč. V Latinski Ameriki, razen v Argentini, se je sodoben industrijski razvoj začel v glavnem šele po 1945; vodilne industrijske države so Brazilija, Mehika in Venezuela.

Odkrivanje in raziskovanje Novega sveta
Dvojni celini je dal današnje ime nemški kartograf M. Waldseemüller v začetku 16. st., in sicer po popotniku Amerigu Vespucciju.
Normani (Leif Eriksson) so ok. 1000 prvi odkrili Severno Ameriko, ponovno z Grenlandije ponovno v drugi polovici 14. st. Še preden je K. Kolumb stopil na ameriško celino, je G. Caboto raziskoval atlantsko obalo Severne Amerike (1497). Ob koncu 16. st. so iz Srednje Amerike Španci prodirali proti S ob obali Tihega oceana (H. de Alarcón, Juan de Fuca); v notranjost celine sta prodrla H. de Soto in F. V. de Coronado. V 16. in 17. st. so po Reki svetega Lovrenca, prek Velikih jezer in po Misisipiju prodirali Francozi (J. Cartier, S. de Champlain, R. R. La Salle). Najstarejša angleška naselbina v Severni Ameriki je bila kolonija Virginija (1607); Nizozemci so 1614 ustanovili Novi Amsterdam (New York). Odkrivanje osnovnih potez celine sta z raziskovanjem Aljaske sklenila V. Bering in Aleksej Iljič Čirikov (1741). Nadaljnje prodiranje v notranjost celine je trajalo še skoraj celo stoletje; pri tem so sodelovale tudi verske skupnosti, mdr. očetje romarji, kvekerji in mormoni. A. von Humboldt je na koncu svojega potovanja po Ameriki 1803 raziskoval še Mehiko. Iskanje sz. prehoda (prek Velikih jezer oz. s. od Hudsonovega zaliva) je prispevalo k poznavanju arktičnih območij. Sprva so naseljenci iz trdnjav in trgovskih postojank prodirali vse bolj proti Z in izrivali prvotno indijansko prebivalstvo v najbolj negostoljubna območja, sredi 19. st. pa so se stotisoči zlatokopov zgrnili najprej v Kalifornijo in pozneje na Aljasko in ti so bili zadnji raziskovalci severnoameriškega zahoda.
Raziskovanje Srednje in Južne Amerike se je začelo po 1500 s španskimi in portugalskimi raziskovalnimi odpravami ter vojaškim osvajanjem (F. Pizarro, D. de Almagro). Potem ko je V. N. de Balboa že 1513 na območju današnje Paname prodrl do oceana na drugi strani celine (poimenoval ga je Tihi ocean), so pomorščaki začeli iskati morski prehod. Prvemu je uspelo na Tihi ocean pripluti F. de Magalhãesu (1520) skozi po njem imenovan preliv med južnoameriško celino in otokom Ognjena zemlja. S tem se je začelo tudi raziskovanje z. obal dvojne celine. Odkrivanje Južne Amerike se je končalo šele v 19. st. Medtem ko so Španci naglo prodirali prek Andov od Z proti V in po Ríu de la Plata navzgor proti S, so Portugalci le počasi napredovali v notranjost neprehodnih, vlažnih in vročih gozdov Amazonije. S karibske obale so številne odprave prodirale v notranjost s. dela Južne Amerike, kjer so iskali domnevno zlato deželo Eldorado; mdr. so tu v službi augsburške trgovske rodbine Welser raziskovali N. Federmann, Georg Hohermuth in Phillip von Hutten. Ok. 1800 je F. de Azara raziskoval porečje reke Río Paraná, A. von Humboldt in Francoz Aimé Bonpland pa s. del Južne Amerike. Vojaški pohodi južnoameriških borcev za svobodo proti španskima podkraljema v Limi in Buenos Airesu (J. de San Martín, S. Bolívar, 1810–25) so končno razkrili tudi gorata in stepska območja v notranjosti celine. Sistematično znanstveno preučevanje Južne Amerike se je začelo šele po koncu osvobodilnih vojn, ko so morale novonastale države vsaj v grobih obrisih začrtati svoje meje. Pri tem so poleg Špancev in Portugalcev sodelovali tudi Nemci (J. B. von Spix, H. Burmeister), Angleži (posebej G. C. Musters) in Francozi (F. Castelneau).

Sorodna gesla: Alarcón, Hernando de | Almagro, Diego de | Amazonka | ameriški jeziki | Antili | Azara, Félix de | Balboa, Vasco Núñez de | Beringov preliv | Bering, Vitus | Bolívar, Simón | Burmeister, Hermann | Caboto, Giovanni | Cartier, Jacques | Castelneau, Francis | Champlain, Samuel de | Coronado, Francisco Vásquez de | Federmann, Nikolaj | Humboldt, Alexander von | Južna Amerika | Kolumb, Krištof | Kordiljere | La Salle, René Robert | Leif Eriksson | Magalhães, Fernão de | Misisipi | Musters, George Chaworth | New York | Novi svet | Pizarro, Francisco | San Martín, José de | Severn | Soto, Hernando de | Srednja Amerika | stara Amerika | Stari svet | staroameriška umetnost | Vespucci, Amerigo | Virginija | Waldseemüller, Martin | Zahodna Indija | Združene države Amerike


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek