protestantizem, versko gibanje, ki je izšlo iz reformacije in ki ga vse do danes podpirajo Cerkve razl. oblik (luterani, reformirana Cerkev, svobodne Cerkve). Protestantizem je dobil ime po protestaciji (sredstvo državnega prava) evangeličanskih stanov (5 knezov in 14 mest) 19.4.1529 proti odločitvi državnega zbora v Speyerju, ki je odpravil odločitev iz 1526, bolj naklonjeno evangeličanom. Od takrat so evangeličanske stanove, ki so pričali za svobodo evangeličanske veroizpovedi, njihovi nasprotniki zaničevalno imenovali protestanti. Iz reformacijskih novih oblik so se na eni strani razvile deželne Cerkve, ki pa so izvajale nasilje po načelu cuius regio, eius religio, na drugi strani pa se je pojavil stari protestantizem, ki je v »ortodoksni zgradbi nauka« iskal splošno obvezno veljavnost za vse. Šele pietizem in razsvetljenstvo, anglosaške svobodne Cerkve in nemški idealizem so razvili toleranco, ki se je najbolje izrazila v novem protestantizmu. Ko je ta deloma postal površen kulturni protestantizem, ki se je identificiral z božjim kraljestvom in napredkom, se je ponovno pokazal pomen Luthra; to in dialektična teologija ter religiozni socializem skupaj je vodilo v protestantizem 20. st. Ta je spet postal protest proti pomeščanjeni državni in narodni ali ljudski Cerkvi. Kot protiutež razdeljenosti, ki je na začetku zaznamovala protestantizem, je postajalo vse pomembnejše ekumensko gibanje.
Dostopnost