Oglej (antična Akvileja, latinsko Aquileia, v srednjem veku Aglar), italijansko podeželsko mestece v obalnem pasu pokrajine Furlanija-Julijska krajina, v delti Soče, 3600 preb. Oglej je bil 181 pr. n. š. zasnovan kot rimska utrdba; imel je ključen položaj za nadzor nad pomembnimi prometnimi in oskrbovalnimi potmi med Recijo, Norikom, Istro, Dalmacijo in Panonijo. Od 285 škofija; po izročilu je bil prvi škof sv. Mohor; na oglejski sinodi 381 dokončno poraženo arijanstvo. V 4. st. za Rimom deveto največje mesto; 452 ga je zavzel in uničil Atila; po sporu med tremi kapitlji je 557 nastal oglejski patriarhat, ki sta mu bili prvotno podrejeni celotna Furlanija in Istra. 568 so Oglej zasedli Langobardi, v. polovico patriarhata pa v naslednjih desetletjih Slovani in Avari (od tedaj pa do 700 so shizmatični nestorijanski patriarhi živeli v Krminu in Čedadu); škof Nikolaj je 568 prenesel sedež škofije v Gradež. V začetku 7. st. rivalstvo med oglejskim patriarhatom in patriarhatom v Gradežu. Pokristjanjevanje Slovanov j. od Drave (vodili so ga v Ogleju, in sicer po odločitvi Karla Velikega 803 in 811) je seglo do Sotle, Gorjancev in Kolpe; trajne sadove je obrodilo šele po sredi 10. st. Lateranska sinoda 1027 je (ob navzočnosti kralja Konrada II.) priznala odvisnost Gradeža od Ogleja. Od 1077 je bil oglejski patriarh posvetni gospod tudi v Istri in na Kranjskem in ne le v Furlaniji; od 1238 začasen, po potresu 1348 pa stalen sedež patriarhata v Vidmu. Beneška republika je 1418–20 zasedla celotno posest oglejskega patriarha; 1445 se je dokončno odrekel posvetnemu gospostvu. 1461 ustanovljena ljubljanska škofija je bila izvzeta tudi izpod cerkvene jurisdikcije oglejskega patriarhata. Papež Benedikt XIV. je na avstrijski pritisk 1751 patriarhat razpustil in 1752 ustanovil goriško in videmsko nadškofijo (za avstrijski in beneški del ozemlja). Od 1919 Oglej pod Italijo.
Dostopnost